Večina ljudi me sprašuje zakaj ne grem plezati v Črni kal, Osp in tudi Kotečnik sedaj, ko je že nekaj časa suh. Vsak dobi isti odgovor. Med tednom so zaradi študija ta plezališča nažalost predaleč. V poštev pridejo le plezališča okoli Ljubljane, za katera je potrebno manj bencina in časa. Sedaj, ko se prestavi ura pa bo zgodba že nekoliko drugačna.
In zakaj ne grem tja plezat med vikendom? Enostavno zato, ker želim v plezanju uživati oz. le plezati v miru. Tako pa kričanje sem ter tja in vse povprek nekako ni po mojem okusu.
V sredo pa sva se z Majo odpeljala plezati v "Dolžanko" kjer sta nama par nasvetov kako kaj splezati podala "lokalna patriota" Aljaž in Klemen. Ta dan sem tudi ugotovil, da bo precej še potrebno narediti na vzdržljivosti. Vsekakor sem po koncu zime močnejši kot jeseni, a manjše stence v Ljubljani na žalost ne omogočijo kakovostnega treninga vzdržljivosti.
Vsaj tiste, ki se meni zdijo cenovno sprejemljive.
Ampak z vsakim dnevom v plezališču ali treningu na umetni stenci se bo tudi to, zaenkrat šibko področje, popravilo na bolje.
Končno pa sem prejšnji vikend splezal tudi prvo več raztežajno smer. Z Rokom Šeškotom sva po njegovem padcu, ki se je končal super srečno, splezala Frikota 6a+ 120m. Oba sva se strinjala, da sva preplezala super smer. Hkrati sva pridobila oz. obnovila nekoliko občutka za plezanje dlaših smeri in pa tudi opozorilo, da je potrebno dobro pretehtati vsak najin naslednji gib. To pa je bila ta dan tudi edina smer, saj je Rok čutil posledice padca in tako sva se le še ustavila v Podmornici na pir, in nato domov. Upam, da se kmalu spet vrneva sem in dokončava, kar sva si za ta dan zadala.
Del stene, kjer so navrtane Friko, Mrtvaški pajek in Rumena Puščica.
Lažji del peči.
Pripomoček za zategovanje odvitih matic.
Bliža se Velika noč in to pomeni 3 dni proste dni.
Spodbudno.
