Brno Drytooling cup 2012

Poskok in posmeh.

Bežim. 

Skozi neviden zid.

Kako pridem mimo?

Starec me ogovori.

"Tiho, tiho..."

8.12. je v Brnu potekal Black Diamon Drytooling cup 2012. Prireditev je postala tradicionalna, saj organizatorji z odlično organizacijo, čudovito infrastrukturo in lepimi nagradami pritegnejo vsako leto več tekmovalcev. Enodnevna prireditev, ki se začne s kvalifikacijskimi smermi zjutraj in konča z večernim finalom. Fantje v kvalifikacijah plezajo 5 smeri, punce pa 3 smeri.

Tudi letos je v Brno odšla 7 članska slovenska druščina. Vsi smo uživali v plezanju res dobro pripravljenih smeri. V finale so se prebili Tjaša Kosič in Nastja Davidova v ženski kategoriji in Janez Svoljšak v moški kategoriji.  

Rezultati slovenskih tekmovalcev:

Moški, težavnost

4. Janez Svoljšak

12. Dejan Koren

14. Joži Pavlič

35. Tine Vidmar

41. Boštjan Mikuž

43. Silvo Blaško

Ženske, težavnost

4.Nastja Davidova

6.Tjaša Kosič

Nekaj napak v kvalifikacijah bi se dalo odpraviti. Trema pred vsako, predvsem pa prvo tekmo je zagotovo prisotna. Če potegnemo črto, smo vsi pridobili super izkušnjo in opravili dober trening.

Zadnje dni preživljamo Za Savo, Pod Ljubelom in v Tržiču. Super dnevi. 

Po novem letu se dogajanje preseli v Kandersteg, kasneje pa na prizorišča tekem svetovnega pokala v Saas Fee oz. Rabenstein. 

Do odhoda v Švico nas loči še nekaj švica. ;)

Prah.

Gledam. Brez vprašanj. Pogled na ocean me zbega. Na obzorju vidim ladje, ki plujejo.  Velike, male, rdeče, črne. Ogromne tiho premikajoče se gore železa. Sedim in gledam. Glava je polna idej. Daleč, tako daleč stran so. Moč motorja jih ponese izven mojega vidnega polja. In že prihajajo nove. Upirajo se toku, ki ga narekujejo bogovi morja. Poleg ladij na obzorju uzrem tudi ptice. Brez posebnega truda se preganjajo po zraku. Tako lahkotno in čisto. Je to res, kar vidim? Kako one dojemajo to? In ladje. So res tako tihe? In toliko jih je. In toliko poti. Indija koromandija je daleč. Prav tako dežela vzhajajočega sonca. In dežela koal. Katera je tista prava, ki me pelje v obljubljeno deželo? Grem domov? Sploh vem, kam hočem? Vse, kar slišim, je veter in nemir v moji glavi. Za trenutek zaprem oči. Tisto, kar potrebujem, je trenutek zbranosti, ki ga nikakor ne ujamem. Ugotovim, da sem podoben pogled že uzrl. Je to zgolj moj odsev v morju? Je sploh pomembno? Nedokončane misli, kot že tolikokrat, porinem v kot. Tudi moja pot počasi izginja v pesku, ki ga vsakič po svoje preoblikujejo valovi. In tvoja. Kako se bova našla? Se me še spomniš? Hodiš po poti na drugi strani sveta. Le spomin na tvoj obraz v meni izzove nepopisen val veselja. To je vse, kar potrebujem. In nič več. Kakor ladje tudi mi potujemo skozi čas po določeni poti, ki se ne in ne konča. Energija se pretaka kot valovi v oceanu. Ja. To ljubim. Naravo. In njo.

Mkdonija 2012 video

Super trip zgodaj spomladi.

Po plezanju v Rocklands sem ob dnevih počitka v Jobergu,

našel tudi nekaj časa za dokončanje kratkega videa iz Makedonije.

Kvaliteta ni najboljša, saj je bil sneman z navadnim žepnim fotičem.

Zgodba, ki stoji zadaj, pa je nepozabljiva!

Boven in Rocklands

Živeti. V tem norem svetu.  Ujeti tok in ne obstati v luži živega blata vsakodnevnega življenja, kjer ti sosedov ne manjka.  Zakaj je enostavno ne prestopimo. Lažje je živeti sam kot v zaprtem oblaku, ki ga veter nosi kakor mu narekujejo bogovi morja. Ljudje nas ne jemljejo resno, če jim povemo, da lahko premikamo gore. So kdaj poizkusili? Le ko zares odidemo stvari postanejo lažje. Živeti svoje misli. Brez zidov. Bližina nam včasih jemlje svobodo. Narekovani koraki  so težki, noge postanejo hitro utrujene. Sledijo poškodbe.  Po narekovanem teku se včasih zazrem v nebo. Ljubim nebo. Ptice. Lepote, ki jih človek skuša posnemati, narava ustvari brez posebnega truda. Mimogrede. V naravi je vse zasnovano v obliki dvojnosti, tudi mi. Noč se izmenjuje z dnevom, poletje z zimo, aktivnost s pasivnostjo, rast z odmiranjem. Zakoni narave, ki jim ni mogoče ubežati. Še več. Z njimi živimo, mi smo oni, oni so mi.  

Waterval Boven in Rocklands. Tako različna, a vsak po svoje čudovita. Plezanje preko 40m dolgih smeri  in plezanje balvanov.

Obdobje, ki sva ga prebila v Bovenu, se nama  bo v spomin zapisalo predvsem po prvem samostojnem stiku s pravo Južno Afriko.  Obiskala sva naravni park Kruger, kjer sva uživala ob bližnjih srečanjih z divjimi živali v dokaj naravnem okolju. Prilagajala sva se stilu plezanja, ki ga ponujajo dolge in previsne smeri in predvsem spoznala veliko plezalcev iz JAR-a. Po dobrem tednu dni sva se odpravila nazaj proti Jobergu. Sledil je pester večer s finalom Eura, jutro pa je prišlo prehitro in že sva sedela na letalu za Cape Town.

  Preživljanje večerov.

Slap v Bovnu. 

Mucek.

Jezeči se slon

Na letališču v CT se nama pridruži še Miha in počasi se odpravimo proti deželi, posuti s kamenjem.  Prispemo ponoči, zato pa je jutro toliko bolj veličastno. Ogromne količine kamenja razsejane po pokrajini. Naselimo se v idilični hiški. Plezamo večino časa. Kolikor nam dopušča koža in telo. Po nekaj dneh Miha uspe preplezati balvane kot so  Gliding through the waves like dolphins 8A, Pinotage 7c+, meni uspe preplezati Roadside slab 7B in Shot it all out 7B Like a squirrel 7B, Sašo pa pleza balvane do 6C (Guiliotine, Down with words). Ko se začneš ogrevati v čudovitih balvanih in se nato spustiš v igro gibov začutiš balvaniranje. Prostor, kjer lahko vzljubiš plezanje balvanov. In življenje tukaj. Vse se odvija počasi. Nikomur se ne mudi. Nama pa se počasi začenja. V četrtek namreč letiva nazaj v Joberg, kjer nama ostane še slab mesec za plezanje na SV Jar-a.  Počasi bo minila sobota v tem vikendu dolgem 58 dni…

Še po en pad...

In smo se zbasali v golfiča.

Girl on our mind.

Ob večerih žar.

Pokrajina na severni strani prelaza...

In na južni.

Pinotage

On the road

"I read somewhere... how important it is in life not necessarily to be strong... but to feel strong. " 

C.M.

Ni vsak začetek dober. 

Ampak je začetek. 

Kaj sploh pomeni dobro?

Zadnji dnevi so minili hitro. Prehitro. Po gneči na cesti sva po pregovarjanju na letališču v Benetkah ujela najin let za Istambul. Narobna ura na gate 214 in slaba angleščina gospoda, ki preverja karte, sta bila razloga, da sva imela za ogled letališča v Istambulu 24 ur časa.  Končno sva poletela proti jugu črne celine. In glej ga zlomka. Kot se je izkazalo, sem imel jaz karto za Cape Town. Letalo najprej pristane v Johannesburgu, in nato odleti v Cape Town. Iz letala lahko izstopiš zgolj s karto za "Joberg". In tako me niso spustili z letala. Po pol urnem pregovarjanju smo končno ugotovili, da je napako storil nekdo na letališču v Turčiji in ne jaz. Prijazni temnopolti gospodični sta naju mimo vrste popeljale do carine in izhoda na letališču. 

In že sva zagledala Tino in Okija. Najina gostitelja v Jobergu. Čudovit stanovanjski kompleks se nahaja na varovanem območju, obkroža pa ga ograja z bodečo žico, pod električno napetostjo. Stopnja kriminala je v tej državi zelo visoka. Vse hiše so zagrajena in obdane z bodečo žico, veliko jih ima tudi električno ogrado in tablo z napisom "Armed Response". 

V Johannesburgu, domačini mu pravijo Joberg, živi okoli 8 milijonov prebivalcev. Visokih stavb tukaj ne vidiš. To je tudi razlog, da je premer mesta prek 100 km. Vožnja po levi in zanimiva križišča neveščemu vozniku lahko povzročijo nemalo preglavic.

Netipično za zimo, je prvi dan deževalo, zato smo se odpravili plezati na pokrito visoko steno. Majhna dvorana v lasti Evropejca. Plezanje je v JAR-u še dokaj nerazvito oz. dosti manj popularno kot pri nas. Vremenski pogoji jim sicer omogočajo plezanje skozi celo leto, a kljub temu je njihov plezalni razvoj dosti za tem, kot ga poznamo v Evropi. Glavni napredek so naredili predvsem plezalci z zahodnega sveta, ki tukaj živijo oz. so prišli sem zgolj na plezalni trip.

Sedaj se nahajava v mestu imenovanem Waterval boven. Plezalski hostel imenovan Rock'n rope je zbirališče plezalcev, ki prihajajo v to čudovito področje. V okolici mesta je preko 700 smeri. Večina športno plezalnih, dolgih do 3 raztežaje. Afriška rdeča skala je, kakor so nama razložili domačini, mešanica peščenjaka in granita. Stena imenovana God no! wall je najboljši sektor, ki jih Waterval boven ponuja. Visoka je do 60m in takšne smeri lahko plezaš v enem samem raztežaju. Plezanje je popolnoma drugačno kot pri nas. Veliko je streh, polic pravilnih oblik, dolgih gibov. Kot pove tudi vodniček ocene niso nič kaj počitniške.

Je pa plezanje dolgih smeri čudovito, saj se ti na koncu odpre pogled proti dolinam, ki se na koncu stekajo v eno. 

Afrika.

Lov na zeleno mambo

"Mama ne vekaj no! Človk se ne ubije prec k na skalo stop."

Vse se začne tam doli. Daleč.
Glava ti preprosto ne pusti, da bi umiril misli.
Daleč je. Daleč stran.
Rdeče jutro, ki ga prebudi temna senca, potikajoča se naokoli.
Vidim.
Hodim. 

V življenju obstajajo stvari, ki jih počnemo z užitkom. S časom se kar same, brez povabila naselijo v nas. Tempo, ki ga narekuje družba, je prehiter in monoton. Ko se ustaviš in pogledaš vase ugotoviš, da ne veš kdo si, kaj si. Zgolj človek, ki ga je čas preoblikoval v robota? Živjo bitje, ki se bori za obstoj sebe in svoje vrste? Ne veš. In že plavaš s tokom, ki ti je poznan. Rutina, ob kateri se ti noge ne zatikajo več v smeti, ki ležijo na tleh, ti postane lastna. Včasih potrebujemo zgolj trenutek, delček sekunde, da se zbudimo in sna. Svet je lep. Ljubim naravo. Obožujem tek. Končno. V istem trenutku ko vprašanje postane preveč kompleksno in bi potrebovali več časa, da najdemo odgovor, nanj pozabimo. A ključ je ravno v teh vprašanji. Ne vprašajte me za odgovor, kajti oblikovan je po moji meri, mojem mišljenju, moji nevednosti. Je res? 

Včasih pride čas, ko se kljub skupni stezi, naše poti ločijo.
A zgolj za nekaj časa. Koliko?
Nikoli ne vem.  Niti vi ne veste.

Mama Afrika. Zdaj sem tu, zdaj sem tam.

Makedonija

Dok Vardar grli polja zrelog zita

ponosna i gorda kao gorska ptica

pjesmom je svojom zemlja ta ocarala srca sva

i vino sa izvora njenih sad pijem ja.

Makedonija. Nekdaj bratje. In sestre. Ideje, ki so ostale neizživete.

Mi smo svojo idejo realizirali. Moj prvi »boulder trip«.  Sašo, Roki, Zorko in jaz. 

Bolj kot se je približeval odhod, manj  nas je bilo. 13 dni ostrega granita, pleskavic, dobrega vremena in rakije se je izteklo prehitro.  Po dolgi vožnji in kavici v Skopju, smo se pripeljali v kotlino kjer se nahaja mesto Prilep. Ob vselitvi v hišo smo spoznali še našega cimra za čas bivanja v Makedoniji, »norega rusa«, s katerim smo se odlično ujeli in skupaj preplezali veliko dobrih linij. Nove zgodbe. Stari alpinist in naš gostitelj Hristo, nam je razkazal mesto, in področja, kjer se nahaja ogromno kamenja. V veliko pomoč nam je bil tudi vodniček, ki ga je izdelala Katja. Dodajanje novih linij se bo verjetno nadaljevalo še kar nekaj časa.  V uvodnih dneh smo se privajali na skalo, plezanje brez vrvi, hrano in pijačo. Preplezali smo veliko starih linij in dodali nekaj novih. Po slabem tednu se nam je pridružila še ostala ekipa iz Slovenije. Skupaj smo obiskali še sektorje, v katerih pred tem še nismo bili. Ker smo bili vezani na čas, smo v petek zvečer,  na dan otvoritve Boulder festivala Prilep, odpeketali domov. Ščetke, krtače, škarje za obrezovanja drevja, žage in sekira so pripomočki, ki jih namesto pasu, kompletov in vrvi vzameš s sabo v Makedonijo.  Kot kaže bo Prilep kmalu postal stalna in vse večja postojanka plezalcev, ki bodo pohajkovali po Balkanu. 

 Glede na zasedbo, nam na poti ni bilo dolgčas.

 Končno Prilep!

 Za dobrodošlico, Welcom line 7A+

 Triopko 7B FA

 Balvani na Markovih Kulih.

 Binetu 7A FA Trinetu 6B FA

 Spoznavanje lokalnega prebivalstva. Takšnega in drugačnega :)

 Sašo je zbral pogum.

 Glavni lokalec. Hristo.

Rajko.

Gneča.

 Mooooočn.

Philippe

Zadnji dnevi raja.

Domov!