Lov na zeleno mambo

"Mama ne vekaj no! Človk se ne ubije prec k na skalo stop."

Vse se začne tam doli. Daleč.
Glava ti preprosto ne pusti, da bi umiril misli.
Daleč je. Daleč stran.
Rdeče jutro, ki ga prebudi temna senca, potikajoča se naokoli.
Vidim.
Hodim. 

V življenju obstajajo stvari, ki jih počnemo z užitkom. S časom se kar same, brez povabila naselijo v nas. Tempo, ki ga narekuje družba, je prehiter in monoton. Ko se ustaviš in pogledaš vase ugotoviš, da ne veš kdo si, kaj si. Zgolj človek, ki ga je čas preoblikoval v robota? Živjo bitje, ki se bori za obstoj sebe in svoje vrste? Ne veš. In že plavaš s tokom, ki ti je poznan. Rutina, ob kateri se ti noge ne zatikajo več v smeti, ki ležijo na tleh, ti postane lastna. Včasih potrebujemo zgolj trenutek, delček sekunde, da se zbudimo in sna. Svet je lep. Ljubim naravo. Obožujem tek. Končno. V istem trenutku ko vprašanje postane preveč kompleksno in bi potrebovali več časa, da najdemo odgovor, nanj pozabimo. A ključ je ravno v teh vprašanji. Ne vprašajte me za odgovor, kajti oblikovan je po moji meri, mojem mišljenju, moji nevednosti. Je res? 

Včasih pride čas, ko se kljub skupni stezi, naše poti ločijo.
A zgolj za nekaj časa. Koliko?
Nikoli ne vem.  Niti vi ne veste.

Mama Afrika. Zdaj sem tu, zdaj sem tam.