sobota, 8. maj 2010

Prazniki


»I read somewhere... how important it is in life not necessarily to be strong..... 
but to feel strong.« Alexander Supertramp

Končno sobota. Maja spakira še zadnje cune in Via Istra. In to z »najino Superkripo«. Na meji ni gneče. Nepričakovano. Bližje kot sva Rovinju manj je upanja na suho skalo. Nemočno se po mokrih cestah odpeljeva mimo izvoza za Rovinj. »Danes vsaj gneče  ne bi bilo«, si mislim. Poskušava najti Vinkuran, da bi nama bilo delo naslednji dan olajšano. Brez uspeha. Nekaj časa se voziva po Puli. Zanašanje na moj spomin ni obrodilo sadov. Končno mi v glavi naredi »KLIK«. »Tu bi morala zaviti desno«. Nekaj minut za tem že lepo sediva v stanovanju prijateljev. Iz kuhinje lepo diši. Hotelska postrežba. Po poznem kosilo z Majo skleneva, da je čas za sprehod po mestu. Pivce ali tri se lepo priležejo. 
 
Jutri se obeta lepo vreme. In glej ga zlomka. Toplo in pretežno oblačno. Zapeljeva proti Rovinju. Kratke smeri in gneča. Večina Slovenci, nekaj Italijanov, Čehov… Skala naju ni preveč navdušila. Ker sem se odločil plezati smeri na pogled, je bila najtežja smer ocenjena z 6c. Najprej sem mislil da plezam 6a. »To ne bo to« sem si rekel po prvih petih metrih. Gib pred koncem težav obvisim. Splezam do konca, nato pa ponovim še enkrat vse gibe in že sem na vrhu. Pošteno sem se namučil. Za konec še uživaška smer po kapnikih in poležavanje na plaži. Končno kotiček za naju. Za konec dneva še sveži šparglejni s testeninami. Jutri Vinkuran.

Po napotkih najinega gostitelja hitro najdeva kamnolom v Vinkuranu, ki je sedaj namenjen plezalcem. Veličasten pogled se odpre že takoj na začetku. Popolno navdušenje. Pogled na areno, ki bo danes namenjena le nama. Sonce se močno upre v moj hrbet, ki hitro postane rdeč. V previsnem delu splezam smer z oceno 6b+. Ena izmed lepših smeri, ki sej jih do sedaj splezal. Super previs, dobri grifi. Nato pa popolno razočaranje v prašnem, krušljivem kaminu. Smer, ki je ne privoščim niti najhujšemu sovražniku.  Za konec pa še smer po umetnih, umazanih luknjicah.  Kljub vsemu sem od tukaj odšel z željo, da bi se v bližnji prihodnosti zopet vrnil sem.


In ostane nama še zadnji dan. Posloviva se in zahvaliva najinima gostiteljema za »all inclusive« pogostitev. Odpeljeva se še proti Maji najljubšemu plezališču. Limski kanal. Počasi tudi meni prirašča k srcu. Lep ambient in smeri,  ki mi očitno ležijo. Zopet narobe pogledam v vodniček. Namesto 5c splezam 6a+, ki ni všeč ne meni niti Maji. Splezava še 2 smeri, nato pa se odločim splezati Čikalo dance (7a). Po detajlu z »One finger pocketom« smer ponudi z uživaško plezarijo. Za konec se prestaviva še v B sektor, splezava 3 smeri in počasi se odpeljeva domov.


Utrujenost se je pokazala šele dan po povratku. Pekoče blazinice, utrujene mišice. Počijem še en dan in nato že Logarska. Z Dugijem se odločiva spelzati par smeri v Klemenči peči. Najprej preplezava Snorkija in Sartija, za konec pa še Sivega volka. Zaradi enojne vrvi abzajlava po desni strani peči. V goščavi pustiva 2 prusika. Po dolgem času zopet na odsek.

Kako se je prilegla postelja.