ujeta med črne rešetke
golih, otrplih dreves.
Začelo se je. Začel sem tudi jaz. In Alen. Napoved ni bila najbolj obetavna, zato sva se odločila, da oddideva v soboto pogledat razmere v Lanež. Kratke smeri za ogrevanje in pridobivanje občutka za skalo,led, sneg.
Zbudim se presenečen nad kratkostjo noči. Leno vstanem pojeva in že se voziva proti Črni. Ustaviva se pri Bukovniku in šok. Kopna stena. Nasploh zelo malo snega. Razočaranje je počasi kopnelo, ko sva po Bikovemu robu hodila proti steni.
Ob prihodu iz gozda na greben, sva občutila pikanje vetra po obrazu. Mrzlo je. Prispeva do vznožja Hojnikove poti, kjer se pripraviva na plezanja. Izbrala sva Šolsko smer. Ker je greben popolnoma kopen, se odločiva da bova plezala brez cepinov. Zapneva jih na pas in kmalu občutiva pekočo bolečino v dlaneh. Prstov sploh ne čutim več.Prvi raztežaj sva preplezala navezana, nato pa sva med borovci in po snežišču hitro prišla na rob stene. SONCE. Sestopiva do nahrbtnikov, popijeva malo čaja in se odločiva, da bova preplezala še našo grapo. Začetek po travicah in skali. Nato sledi malo snežišča in zopet skalni skok. Izplezava malo po skali malo po snegu. Od zgoraj so skoki izgledali bolj zahtevni kot se je kasneje izkazalo. Mraz je nekoliko popustil, midva pa sva se odločila, da se vrneva proti avtu.
