Slečem si pulover, obujem premajhne neudobne čevlje.
Zavežem si še vezalke in tok ulici me odpelje v svoj svet.
Prvič te držim za roko. Potna je. Toplina naju povezuje.
Končno zavijem na stransko ulico, kjer si nekoliko odpočijem.
Po gladki steni na koncu ugotovim, da je ulica slepa.
Koliko je še do njene hiše? Vrnem se med množico.
Majhni japonski turisti mi narekujejo pot.
Ogledujem si obraze.
Mnogi brezbrižno hitijo mimo, le tu in tam uzrem kakšen
kratkotrajen nasmeh.
Nekako mi uspe skreniti s poti. Nadiham se.
Prvo obletnico imava.
Stanovanje.
Avto.
Vprašanje časa.
Okrogla gospa mi ponudi zavetje, počitek.
Bolečina v nogah mi pravi, da nimam več veliko časa.
Previdno stopim na konec stopnice, tako da me zapečejo meča.
Naj pozvonim?
Skupaj skleneva, da je čas.
Vse se odvija zelo hitro. Srce mi razbija z nadzvočno hitrostjo.
Pričakovanje me ubija. Nasmeji se mi še zadnji Japonec.
Odprem vrata hiše. Očka sem.
Zavriskam od veselja in dodam:
»Kako dobra smer!«
