Gledam. Brez vprašanj. Pogled na ocean me zbega. Na obzorju vidim ladje, ki plujejo. Velike, male, rdeče, črne. Ogromne tiho premikajoče se gore železa. Sedim in gledam. Glava je polna idej. Daleč, tako daleč stran so. Moč motorja jih ponese izven mojega vidnega polja. In že prihajajo nove. Upirajo se toku, ki ga narekujejo bogovi morja. Poleg ladij na obzorju uzrem tudi ptice. Brez posebnega truda se preganjajo po zraku. Tako lahkotno in čisto. Je to res, kar vidim? Kako one dojemajo to? In ladje. So res tako tihe? In toliko jih je. In toliko poti. Indija koromandija je daleč. Prav tako dežela vzhajajočega sonca. In dežela koal. Katera je tista prava, ki me pelje v obljubljeno deželo? Grem domov? Sploh vem, kam hočem? Vse, kar slišim, je veter in nemir v moji glavi. Za trenutek zaprem oči. Tisto, kar potrebujem, je trenutek zbranosti, ki ga nikakor ne ujamem. Ugotovim, da sem podoben pogled že uzrl. Je to zgolj moj odsev v morju? Je sploh pomembno? Nedokončane misli, kot že tolikokrat, porinem v kot. Tudi moja pot počasi izginja v pesku, ki ga vsakič po svoje preoblikujejo valovi. In tvoja. Kako se bova našla? Se me še spomniš? Hodiš po poti na drugi strani sveta. Le spomin na tvoj obraz v meni izzove nepopisen val veselja. To je vse, kar potrebujem. In nič več. Kakor ladje tudi mi potujemo skozi čas po določeni poti, ki se ne in ne konča. Energija se pretaka kot valovi v oceanu. Ja. To ljubim. Naravo. In njo.
