On the road

"I read somewhere... how important it is in life not necessarily to be strong... but to feel strong. " 

C.M.

Ni vsak začetek dober. 

Ampak je začetek. 

Kaj sploh pomeni dobro?

Zadnji dnevi so minili hitro. Prehitro. Po gneči na cesti sva po pregovarjanju na letališču v Benetkah ujela najin let za Istambul. Narobna ura na gate 214 in slaba angleščina gospoda, ki preverja karte, sta bila razloga, da sva imela za ogled letališča v Istambulu 24 ur časa.  Končno sva poletela proti jugu črne celine. In glej ga zlomka. Kot se je izkazalo, sem imel jaz karto za Cape Town. Letalo najprej pristane v Johannesburgu, in nato odleti v Cape Town. Iz letala lahko izstopiš zgolj s karto za "Joberg". In tako me niso spustili z letala. Po pol urnem pregovarjanju smo končno ugotovili, da je napako storil nekdo na letališču v Turčiji in ne jaz. Prijazni temnopolti gospodični sta naju mimo vrste popeljale do carine in izhoda na letališču. 

In že sva zagledala Tino in Okija. Najina gostitelja v Jobergu. Čudovit stanovanjski kompleks se nahaja na varovanem območju, obkroža pa ga ograja z bodečo žico, pod električno napetostjo. Stopnja kriminala je v tej državi zelo visoka. Vse hiše so zagrajena in obdane z bodečo žico, veliko jih ima tudi električno ogrado in tablo z napisom "Armed Response". 

V Johannesburgu, domačini mu pravijo Joberg, živi okoli 8 milijonov prebivalcev. Visokih stavb tukaj ne vidiš. To je tudi razlog, da je premer mesta prek 100 km. Vožnja po levi in zanimiva križišča neveščemu vozniku lahko povzročijo nemalo preglavic.

Netipično za zimo, je prvi dan deževalo, zato smo se odpravili plezati na pokrito visoko steno. Majhna dvorana v lasti Evropejca. Plezanje je v JAR-u še dokaj nerazvito oz. dosti manj popularno kot pri nas. Vremenski pogoji jim sicer omogočajo plezanje skozi celo leto, a kljub temu je njihov plezalni razvoj dosti za tem, kot ga poznamo v Evropi. Glavni napredek so naredili predvsem plezalci z zahodnega sveta, ki tukaj živijo oz. so prišli sem zgolj na plezalni trip.

Sedaj se nahajava v mestu imenovanem Waterval boven. Plezalski hostel imenovan Rock'n rope je zbirališče plezalcev, ki prihajajo v to čudovito področje. V okolici mesta je preko 700 smeri. Večina športno plezalnih, dolgih do 3 raztežaje. Afriška rdeča skala je, kakor so nama razložili domačini, mešanica peščenjaka in granita. Stena imenovana God no! wall je najboljši sektor, ki jih Waterval boven ponuja. Visoka je do 60m in takšne smeri lahko plezaš v enem samem raztežaju. Plezanje je popolnoma drugačno kot pri nas. Veliko je streh, polic pravilnih oblik, dolgih gibov. Kot pove tudi vodniček ocene niso nič kaj počitniške.

Je pa plezanje dolgih smeri čudovito, saj se ti na koncu odpre pogled proti dolinam, ki se na koncu stekajo v eno. 

Afrika.

Lov na zeleno mambo

"Mama ne vekaj no! Človk se ne ubije prec k na skalo stop."

Vse se začne tam doli. Daleč.
Glava ti preprosto ne pusti, da bi umiril misli.
Daleč je. Daleč stran.
Rdeče jutro, ki ga prebudi temna senca, potikajoča se naokoli.
Vidim.
Hodim. 

V življenju obstajajo stvari, ki jih počnemo z užitkom. S časom se kar same, brez povabila naselijo v nas. Tempo, ki ga narekuje družba, je prehiter in monoton. Ko se ustaviš in pogledaš vase ugotoviš, da ne veš kdo si, kaj si. Zgolj človek, ki ga je čas preoblikoval v robota? Živjo bitje, ki se bori za obstoj sebe in svoje vrste? Ne veš. In že plavaš s tokom, ki ti je poznan. Rutina, ob kateri se ti noge ne zatikajo več v smeti, ki ležijo na tleh, ti postane lastna. Včasih potrebujemo zgolj trenutek, delček sekunde, da se zbudimo in sna. Svet je lep. Ljubim naravo. Obožujem tek. Končno. V istem trenutku ko vprašanje postane preveč kompleksno in bi potrebovali več časa, da najdemo odgovor, nanj pozabimo. A ključ je ravno v teh vprašanji. Ne vprašajte me za odgovor, kajti oblikovan je po moji meri, mojem mišljenju, moji nevednosti. Je res? 

Včasih pride čas, ko se kljub skupni stezi, naše poti ločijo.
A zgolj za nekaj časa. Koliko?
Nikoli ne vem.  Niti vi ne veste.

Mama Afrika. Zdaj sem tu, zdaj sem tam.