Spet lažje zadiham. Prazniki so mimo.
Začetek lakote?
Enim bi to koristilo, drugi nimajo izbire.
Nekako nisem zaupal v vreme, a se je na koncu izkazalo, da je Maja s svojo trmo in močno željo silila v pravo smer. "Nebom hodil po dežju!" sem vsaj 15x ponovil čez dan. Naslednji hip že sediva v avtu in se peljeva proti Gozdu. Po "strmi" proti se počasi odpraviva na Kriško goro. O dežju ne duha ne sluha, megla pa se iz Ljubljanske kotline leno vleče proti Kranju. Kmalu mi je vseeno tudi, če bo deževalo. Svež zrak, izbrana družba in razgled na razsvetljene vasice pod nama ne zmoti niti neprestano pokanje, ki se ne umiri vse do 11. ure. Zatišje. Megla se dviga. Kar naenkrat zaslišiva veselo petje iz koče. Pa saj je čisto pred nama. Želja po Tolstem vrhu ostane neizpolnjena, saj se zaradi megle počasi odpraviva v dolino. "Lažja" pot se je spremenila v drsalnico. Dežuje. Po tankem ledu počasi in previdno prideva v gozd. Še malo. "Srečnega pa zdravega!" nama zaželijo planinci, ki hitijo na kočo. Kanonada po dolinah.
Zavedanje, da nisva kot večina v dolinah nov dan dočakala v množici polni hrupa, na svoj način v naju pričara občutek zadovoljstva. Ugoditi želji nekoga kljub drugačnemu mišljenju včasih ni lahko. A na koncu, ko spoznaš, da hrepeniš po istem veš, da trenutki ohranjajo najin danes in jutri.
Zvečer na stenco, jutri na zrak. Vonj po novih grifih v nedeljo?
Želja pa ostaja ista, le da me za vikend čaka še kup dela s seminarsko in izpitom čez teden.
Morda bo dozorela prihodnji vikend in bo na obrazu spet nasmeh, ki se mi že nekaj časa izmika.
