Korak

Občutek veselja nam pomeni vse. Božič!

Resnično veselje? Vsako leto huje je.

Svetleče in kičasto. Kako lepo.

Božični dan je po zaslugi Maje dobil lep konec. Kamni so skozi dan padali v vodo in se potapljali, a na koncu potok enostavno prestopiva.

V soboto se na poti v Wolfsberg ponovno čudiva, kako lahko v vasicah kot so Lavamind in St. Pauli tako lepo pričarajo božično vzdušje. Skromno in preprosto, a prepričljivo.

Dvorana v Wolfsbergu ni bila pretirano prazna. Za začetk nekaj lažjih smeri. Hitro me pobira. "Slovperji" v smeri ocenjeni s 6b/c mi niso naredili prevelikih težav. V previsnem 6c-ju me do vrha ne navije. Kot posledica nerodnega kobacanja pod zadnjim grifom obvisim v zraku. Spet. Kmalu zaključiva.

Naslednji dan nameravava v Graz. Prespiva v vasici Muta blizu Dravograda. Zjutraj se ob poležavanju in nabiranju moči za nov plezalni dan odločiva, da bova tudi ta dan prebila v Wolfsbergu.

Tokrat nama gre bolje. Maja je pridobila občutek za plastiko, jaz pa imam v rokah več moči kot prejšnji dan. Niti glavobol in zamašeni nos ne pokvarita vzdušja. Po nekaj smereh v previsu se lotim še poči.. Brez prevelikih naporov splezam do vrha a pri vpenjanju "topa" padem. Z obtolčenimi koleni se lotim še 6c smeri v plati, kjer prav tako pod "topom" padem. Moč in koncentracija popuščata.

Maja ima dovolj, jaz pa poizkusim še v previsni 6b+ a v previsu pod vrhom ponovno obvisim in si končno priznam, da imam dovolj. Mama pripravi super pico, ki jo eden bolj, eden manj lačna napadeva, na koncu pa vsa utrujena padeva v posteljo.
Slike sledijo.

Danes šele okoli dveh z Aljažem prispeva na Čreto. Ne preveč zagnana vsak na svojem drevesu narediva "štant" in začneva s čiščenjem še zadnjega dela Desne stene. Zaradi malo razčlemb v spodnjem delu bo tu  vrjetno manj smeri. Prijetno delovno temperaturo, ki jo je pričaralo sonce sva izkoristila in še pred mrakom končala vsak svoj spust. Malo prsti in kakšen velik kamen bo še potrebno očistiti, po večini pa izgleda kar vredu.

Jutri v Graz na plastiko. Sreda pod vprašanjem Mojstrovka. Spet se obetajo zanimivi dnevi.

Spet znova ugotovim kako lepo je zadihati čisti, hladen zrak in uzreti zahod sonca medtem, ko se večerne meglice že sprehajajo nad dolino. Predstava zadnjih sončnh žarkov je bila popolna.

Včasih pa nas do stika s popolnostjo loči le korak. Najti pravi čas, da ji slediš je umetnost. Včasih zamudiš delček sekunde in že si izpadel. Trening za takšen korak ne obstaja. Z veliko občutka za prave stvari in določeno mero samozavesti, pa nam takšnega koraka ne bi smelo biti težko ujeti.