Skupaj z Alenom in Sašotom iz ŠAO smo se v sredo 20. januarja zvečer odpeljali proti Logarski.
Cesta je bila splužena vse do Kota, a je bila kot ponavadi na mostu pri Domu planincev nameščena veriga.
Tako smo se po spluženi cesti odpravili naprej peš.
Ne morem si predstavljati, kako so včasih na Okrešelj hodili peš iz Solčave.
Gazi smo od Kota sledili vse do Okrešlja, kjer nas je pričakalo na "prijetnih" -1 ohlajena koča velenjskega
alpinističnega odseka. Po dobrih dveh urah se je temperatura dvignila na 10 stopinj in počasi smo začeli slačiti topla oblačila.
Vstali smo pozno. Sonce je bilo že visoko, ura je bila okoli osmih. V miru smo pozajtrkovali in počasi odkorakali proti žlebu.
Vstopili smo nenavezani. Kar nekaj metrov je bilo potrebno narediti, da sem dobil pravi občutek.
Priplezamo do prvega skoka in se navežemo. Alen pleza naprej. Razmere so še vedno odlične. V naslednem raztežaju sledi malo drajtulanja in nato spet v super led.
Nekoliko me zebe v prste. Veter vse močneje piha in neprijetno meče sneg v obraz.
Na "štantu" popijemo malo čaja pojemo ploščico in že plezamo dalje.
Še vedno me zebe v prste na nogi. Stisk roke in nasmeh za nekaj trenutkov pozabimo na utrujenost.
Pričakovan čas. Dobrih 5 ur. In moja prva zimska smer je za mano.
Sestopimo skozi žleb. Koleno počasi začenja skelati, prsti pa se počasi vračajo.
Na koči si skuhamo še kosilo, čaj, stalimo vodo za zanamce in nato počasi odrinemo v dolino.
Plezali smo Alen Marinovič, Sašo Sovinc in Joži Pavlič.
Strmeti k večnosti in iskati trenutke nasmehov. Bolečina je nečutna. Nemirni kristali v snegu ob soju čelke odsevajo moj nemir, pričakovanja. Tisoče kristalov izgine v trenutku. Migetanje za nekaj časa preneha.
Močna odjuga je. Vrh stene.
Ni komentarjev:
Objavite komentar