Prvi led

Po dolgem pregovarjanju, led je leda ni, sem se odločil, da  skočim pogledat kako kaj stojijo zadeve okoli Vršiča. Zjutraj me prebudi budilka. Po dolgem času vstanem pred sedmo. Kar nekoliko čuden občutek. Pač plezanje pozimi. V Tržiču poberem še Nejca in počasi se pripeljeva v Kranjsko goro. Že od daleč je opaziti, da pretirane količine ledu še ni. Pravzaprav sem ob pogledu na Prednjo glavo dvomil, da bova danes sploh kaj plezala. Hitro ugotoviva, da je edini povezan Drugi slap, ki so ga plezali že pred dnevi. Mestoma tanek in moker led je sledil skozi cel slap. Sidrišča za spust po vrvi so pripravljena, po večini novi prusiki. Začelo se je mokro in votlo upajmo, da zima prinese še kaj snega in mraza.

Manjka še kar nekaj ledu.

Fulova rida skoraj povezana a zelooo tanka.

Ubogi lucifer. :)

Volilni paradoks

4. decembra 2011. 7.30. Zeleni čaj, časopis. Tema št. 1. oz. vprašanje, ki se podi po marsikateri glavi, in je prisotno v v debatah po ulicah, na televiziji, praktično povsod je volitve oz. koga voliti. Čas ko oglaševalskim agencijam posel cveti je mimo. Končno. Molk.Obrazi na plakatih, eni lepi, drug malo manj, so postali mora zaposleni v javnih, predvsem mestnih prevozih. Bitka, ki s(m)o jo spremljali, se je bila med ljudmi, ki naj bi našo državo skupaj vodili v prihodnosti. Danes bo te bitke konec in že se bodo začela sklepati navidezna prijateljstva, nastajati koalicija oz. opozicija. Tro oz. štiri peresna deteljica. Spet. In izbrali jo bomo oz. jo bodo prebivalci, državljani naše preljube dežele. Konec koncev je to tudi naša pravica in dolžnost. In, ko začnemo govoriti o pravicah in dolžnostih naletimo na paradoks, ki se je pojavil z nastankom države oz. republike. Lahko bi ga poimenovali "Volilni paradoks sodobne države, družbe". 

"Paradoks je navidez nasprotujoča si trditev ali presenetljiva situacija, ki nasprotuje intuiciji.

Paradoksi se pojavljajo v logiki, matematiki, fiziki, jezikoslovju in drugje." Wikipedija

Očitno z besedo "drugje" zajemamo tudi naš primer t.i. "volilnega paradoksa". 

Ustava Republike slovenije je bila sprejeta 23.12.1991. Je temeljni in najvišji državni akt. Vsebuje skupek pravnih norm, ki določajo temeljno ureditev države, zlasti politično ureditev, človekove pravice in temeljne svoboščine, načela za urejanje gospodarskih in socialnih razmerij... Demokratična ureditev po ustavi določa Slovenijo za državo vseh državljanov in državljank. tore oblast v Sloveniji pripada ljudstvu. A zgolj posredno. Zato govorimo o posredni demokarciji. Državljani prepustimo vodenje, upravljanje države svojemu predstavniku, ki ga izvolimo na neposrednih volitvah.  

Pravica oz. dolžnost vseh slovencev in slovenk je torej izbrati osebo, za katero smo prepiračni, da ima sposobnosti, vizijo za vodenje naše države. In paradoks nastopi, ko v roke dobimo volilni list, in na njem ne najdemo brata ali soseda, za katerega smo menenja, da je oseba z zgoraj naštetimi lastnostmi. Tako izgubimo v ustavi dodeljeno pravico, do izbire točno določene osebe, kateri bi bili pripravljeni zaupati vodenje države. Še vedno se lahko svobodno odločimo za kandidata na volilnem listku, torej obkrožimo nekoga iz v  naprej določene skupine. Izbirati moramo celo med kandidati, ki so že večkrat pokazali, da jim politika ne gre najbolj od rok. Hkrati z oddano glasovnico po ustavi posredno odgovarjamo za ravnanje naše izbrane osebe. Torej smo krivi v kolikor se odločimo oddati glasovnic, in smo krivi v kolikor je ne oddamo.

Ustavna pravica bi se sedaj verjetno lahko glasila: "Vsak državljan ima pravico oz. dolžnost, da v iz ozkega kroga ljudi izbere človeka, za katerega misli, da še ni imel možnosti pokazati svojih političnih "sposobnosti", oz. menimo da je najmanj nesposoben."

Tako smo dobili paradoks, ki ljudem, katerim kandidati na volilnih listkih ne ustrezajo, po ustavi hkrati zapoveduje in prepoveduje odhod na volišče.  

Torej smo krivi v kolikor se odločimo oddati glasovnic, in smo krivi v kolikor je ne oddamo.

Pravico in dolžnost je očino potegnilo na različna bregova. Morda ju je tja kdo potisnil.

Hočeš nočeš, po ustavi smo za stanje države krvi vsi.

Bodisi posredno, bodisi neposredno.

"Proti koncu in na novo"

Pa smo jo zajeli.
Eni s celim gojzarjem, drugi z obema cepinoma.
Na žalost pa se je za nekaj časa očitno tudi poslovila.
Kljub odjugi sem uspel preplezati, oz. prehoditi par lažjih slapov v Logarski dolini.
Blazinici v obdobju toplega vremena nestrpno pričakujejo skalo.
Cepini so se zadovoljili s skalo ob Savi.
Danes nekako ni inspiracije mogoče tudi zato, ker je vse skupaj že nekaj časa mimo.

 Kaskade

 Amotni slap

 Slap potepuhov - drugi skok

Slap potepuhov - zadnji skok

Lanež

Drhteča belina,
ujeta med črne rešetke
golih, otrplih dreves.

Začelo se je. Začel sem tudi jaz. In Alen. Napoved ni bila najbolj obetavna, zato sva se odločila, da oddideva v soboto pogledat razmere v Lanež. Kratke smeri za ogrevanje in pridobivanje občutka za skalo,led, sneg.
Zbudim se presenečen nad kratkostjo noči. Leno vstanem pojeva in že se voziva proti Črni. Ustaviva se pri Bukovniku in šok. Kopna stena. Nasploh zelo malo snega. Razočaranje je počasi kopnelo, ko sva po Bikovemu robu hodila proti steni.

 Ob prihodu  iz gozda na greben, sva občutila pikanje vetra po obrazu. Mrzlo je. Prispeva do vznožja Hojnikove poti, kjer se pripraviva na plezanja. Izbrala sva Šolsko smer. Ker je greben popolnoma kopen, se odločiva da bova plezala brez cepinov. Zapneva jih na pas in kmalu občutiva pekočo bolečino v dlaneh. Prstov sploh ne čutim več.Prvi raztežaj sva preplezala navezana, nato pa sva med borovci in po snežišču hitro prišla na rob stene. SONCE. Sestopiva do nahrbtnikov, popijeva malo čaja in se odločiva, da bova preplezala še našo grapo. Začetek po travicah in skali. Nato sledi malo snežišča in zopet skalni skok. Izplezava malo po skali malo po snegu. Od zgoraj so skoki izgledali bolj zahtevni kot se je kasneje izkazalo. Mraz je nekoliko popustil, midva pa sva se odločila, da se vrneva proti avtu.

Pri avtu srečava še tri plezalce, ki povejo, da so Veterne police dobro narejene in Durce smučljive.Odpraviva se proti soncu. Na Finsko.

Kolo življenja

Slečem si pulover, obujem premajhne neudobne čevlje.

Zavežem si še vezalke in tok ulici me odpelje v svoj svet. 

Prvič te držim za roko. Potna je. Toplina naju povezuje.

Končno zavijem na stransko ulico, kjer si nekoliko odpočijem.

Po gladki steni na koncu ugotovim, da je ulica slepa. 

Koliko je še do njene hiše? Vrnem se med množico. 

Majhni japonski turisti mi narekujejo pot. 

Ogledujem si obraze. 

Mnogi brezbrižno hitijo mimo, le tu in tam uzrem kakšen 

kratkotrajen nasmeh. 

Nekako mi uspe skreniti s poti. Nadiham se. 

Prvo obletnico imava. 

Stanovanje. 

Avto. 

Vprašanje časa. 

Okrogla gospa mi ponudi zavetje, počitek.

Bolečina v nogah mi pravi, da nimam več veliko časa. 

Previdno stopim na konec stopnice, tako da me zapečejo meča.

Naj pozvonim? 

Skupaj skleneva, da je čas. 

Vse se odvija zelo hitro. Srce mi razbija z nadzvočno hitrostjo. 

Pričakovanje me ubija. Nasmeji se mi še zadnji Japonec. 

Odprem vrata hiše. Očka sem. 

Zavriskam od veselja in dodam: 

»Kako dobra smer!«

Rote Wand

S Curijem sva imela v sredo v planu plezanje v eni izmed južnih sten v naših gorah. Ker pa sta se Sašo in Tina odpravljala v Avstrijo sva se jima pridružila. Odšli smo plezati v Graško pogorje natančneje v Rote Wand. Izbrala sva si smer Fidel und Che (250m VII).

Smer ponudi konstantno plezarijo. V petih od šestih raztežajev so se težave dvignile do VII-. Najtežje mesto se nahaja v četrtem raztežaju. Rahlo krušljiva rdečo-rumena plata ponudi težave VII. stopnje. Super plezarija.
V steni je bilo pošteno vroče, tako da se bodo idealne razmere šele počasi začele.

Udobna polica

 Curi na detajlu

 Platke

Obiskovalec

 Izstop čez rahel previs

Balkan trip

Balkane
Balkane moj,
budi mi silan,
i dobro mi stoj!

Po nekaj dneh dogovarjanja je le padla odločitev, da se z Urošem Gračnerjem-Curijem podava v večini plezalcem neznano Črno Goro. Seveda ga je najprej moralo zakuhati vreme tako, da sva najin odhod prestavila za dva dni. Najprej sva se v družbi Darje in Mišota odpeljala do Paklenice. Odisejada po stranskih cestah od Sv. Roka naprej. Močna burja, ki je pihala je bil vzrok, da so zaprli tunel Sv. Rok. Zahvaljujoč Hladnemu pivu, Johnnyu Cashu, Pink Floydem, Bajagi, Neilu Youngu in nekaj pivom, nama na 6 ur trajajoči vožnji ni bilo dolgčas. Vetrovno noč sva prespala kar v kuhinji, zjutraj pa smo s skupnimi močmi postavili oba šotora.

Končno postavljeni šotori

Za vplezavanje sva si izbrala smer Cameni Croissant (6a+), ki sva jo hitro preplezala, nato pa sva se podala še v smer Dreaming the Lost Friends(6a+). To smer sem preplezal že lani, a sem se takrat na detajlu prijel za komplet. Tokrat je šlo brez problemov. S to smerjo sva zaključila s plezanjem za ta dan. Vse kar nam je še preostalo je bilo namakanje nog v mrzlo morje.

Izstop iz smeri Cameni Croissant

Na najtežjem delu v smeri Dreaming the Lost Friends

Uživanje ob koncu dneva

V nedeljo se je burja umirila, tako da sva se odpravila plezati v Stup. Za začetek sva izbrala smer Rebeka (6b). Lepa smer s pretirano oceno. Po preplezani smeri sva se preizkusila v klasični smeri Utopija (VII-), a nama ni uspelo. Pomanjkanje motivacije in "psihe" za plezanje klasičnih smeri z vseh strani obdanih s klini. Dan sva zaključila s smerjo Thuringer Weg (6a).

Po planu naj bi se v nedeljo zvečer odpeljala proti Omišu in tam v ponedeljek preplezala smer ali dve. A načrte sta nama prekrižala Nejko in Neli, ki sta nenapovedano prišla v Paklenico. Midva se nad tem, da še eno noč prespiva v Pakli nisva pritoževala, seveda pa se nisva branila "kapljice domačega pohorskega črnila".
Tako sva v ponedeljek zjutraj spakirala šotor in se odpeljala proti Omišu. Opcija je bila tudi Bjokvo, kjer sta Curijev prijatelj Borut in Pezzolati navrtala nekaj več raztežajnih smeri dolgih do 500m. Zaradi bolečega stanja mojega kolena, sva se odločila, da je ura in pol pristopa do stene preveč in sva raje odšla v Omiš.

 Drage Hrvaške avtoceste

Ko sva prispela v Omiš je bila temperatura neugodna za plezanje, sonce pa še zelo visoko. Tako sva se odločila, da začneva s plezanjem okoli pete ure popoldan. Izbrala sva si smer Forma Piva (6a+).  Zaradi pričakovanih nočnih "abzajlov", sva s sabo vzela čelno svetilko. Smer postreže s konstantno plezarijo in pričetkom težav v 3. raztežaju. Slaba drobljiva skala naju je v najtežjih raztežajih nekoliko upočasnila in tako sva ob mraku priplezala na vrh stene. Prižgala sva svetilko in počasi pričela s spusti, nevedoč da v mestu pod nama vlada panika zaradi luči v steni. Kmalu se je na parkirišče pripeljal avto, iz katerega so naju vprašali, če potrebujeva pomoč. Odgovorila sva, da je vse v najlepšem redu in nadaljevala s spuščanjem. Po dveh opravljenih spustih se je avto vrnil pod steno, kateremu je počasi sledil še en avto. Pri zadnjem spustu sva že opazovala četico lučk, ki se je počasi približevala steni. Ko sva prispela do vznožja stene so naju  že pričakali reševalci. Povedali so nama, da so prijeli veliko število klicev ljudi iz mesta, ki so bili prepričani da se je v steni zgodila nesreča. A ker sva jim prvič odgovorila, da ne potrebujeva pomoči so si oddahnili in odšli nazaj na postajo. Zaradi nadaljevanja klicev pa je policija zahtevala, da naju počakajo pod steno. Prišli so brez opreme. Zgolj formalno. Prav tako pa sva morala najine podatke podati policiji, ki naju je čakala pri avtu in tako je bila "akcija" srečno zaključena. Nova zgodba. S Curijem sva se le nasmejala, in se odpeljala v bližnji kamp, kjer sva prespala noč, naslednji dan pa sva se že odpeljala proti glavnemu cilju - ČRNI GORI.

Omiš

Proti vrhu smeri

 Izrazita zajeda kjer poteka smer Forma Piva

Po obalni cesti do Dubrovnika in do hrvaško-bosanske meje je vse potekalo tekoče. Na bosanski meji pa naju vprašajo po zeleni karti. Seveda se nobenemu ni sanjalo kaj naj bi to bilo. Policisti so se nasmejali in poklicali človeka, ki naj bi to uredil. Prišel je zavarovalniški agent, nama izdal zeleno karto in zaračunal 30€. V upanju, da je za Črno goro ne bova potrebovala, se odpeljeva do Trebinj in od tam naprej proti mejnemu prehodu Klobuk.

Mejni prehod Klobuk.

Po odličnem bosanskem bureku se je razpoloženje izboljšalo. Opazujeva stene, ki se ena za drugo odpirajo na poti do meje. In glej ga zlomka. Prvo vprašanje na črnogorski meji. "Imate momci zelenu kartu?". In ponovila se je zgodba le, da sva v tem primeru morala po zeleno karto na mejni prehod Vračenovići. Dve uri dodatne vožnje. Ko sva poravnala še stroške za "EKO VINJETO" sva se končno odpeljala naprej. Preko Nikšića in Šavnika do Žabljaka. Turistično mesto, ki leži tik ob Nacionalnem parku Durmitor. Prispeva pozno v noč in se utaboriva v prvem kampu, kjer naju sprejme rahlo opiti lastnik. 

 Jutranje podiranje šotora

Prebudiva se v jasno jutro. V daljavi uzreva severno steno Sljemena, ki pa v tem letnem času ni več aktualna, saj so temperature neugodne za plezanje v severnih stenah. V želji, da bi izvedela čim več koristnih informacij o stenah in smereh se odpeljeva še do drugih kampov. V vseh ista zgodba. Vsi lastniki trdijo, da so načelniki Gorske reševalne službe, a nikjer niti sledi o smereh, kaj šele o skicah. Dobiva le star plezalni vodnik v elektronski obliki. Nekoliko obupana se odpraviva še na informacijski center, kjer dobiva kontakt dveh starih alpinistov živečih v mali vasici blizu Šavnika.

Brata Gašo in Miško Lalović sta priznana črnogorska alpinista. V vasi Pljoćine imata tako imenovano "Etno naselje". Preseneti naju prijaznost ljudi iz južne strani Duritorja. Nekaj popolnoma drugega kot odnos ljudi iz Žabljaka. Še isti dan se odpraviva v dolino reke Komarnice. Celotna dolina premore okoli 10 km sten višine 100-700 metrov. Najvišji del so Boljske grede v katerih je preplezanih okoli 7 smeri. Po dolini ležijo balvani, s katerimi bi imeli veliko dela tudi najboljši plezalci. Ker se najin čas počasi izteka, sva idejo, da bi se podala v najdaljše smeri opustila. Prispeva do konca doline, kjer parkirava pri velikem balvanu. Tukaj je višina sten že okoli 350-400 metrov. Malo se razgledava, in si izbereva očitno linijo, katero bova poizkusila preplezati naslednji dan..

 Etno naselje

 Dolina reke Komarnice

"Parkirišče"

Na koncu verige stoji mogočna stena imenovana Boljske grede

 Kosilo...

...in počitek ob potoku

V četrtek se odločiva podati v ogledano linijo. Pojeva zajtrk in se odpraviva v dolino. Dostop pod steno poteka skozi gozd  mimo visokih balvanov. Po dobri uri strme hoje prispeva do vznožja stene. Vstopiva iz strani po travnati polički. Prvih 100m smeri poteka po položnih škrapljah, nato pa se začnejo skoki čez previse in stena se počasi postavi pokonci. Žreb določi, da začnem plezati jaz. Zaraščenost poči me nekoliko upočasni. Varovališče uredim na drevesu. Curi hitro pripleza do mene. Začne plezati naprej, a se mu po 15 metrih ustavi pod gladkim previsom. Uredi sidrišče in priplezam do njega. Edina pot čez previs je s trnjem in travo zaraščena razpoka. S kladivom se lotim vrtnarjenja. Po nekaj minutah odkrijem dober a s prstjo umazan oprimek. Zadostuje za napredovanje in tako nadaljujem s plezanjem. Še en previs in v zaraščeno poč. Ustavi se mi na polici med zajedo in pokonci postavljeno škraplo. Uredim neudobno varovališče in Curi pripleza za mano. Odloči se za plezanje po zajedi in po nekaj minut trajajoči borbi že udobno sedi  na polici ob drevesu, kjer je uredil varovališče. Izbijem kline in pohitim do police. Ura je že pozna in sonce počasi zahaja za sosednji hrib imenovan Vojnik. Rahlo utrujena in opečena od sonca si priznava, da je vrh stene za danes predaleč. 

Z dvema spustoma doseževa začetno polico. 

Negotovo jutro

Dolina se počasi prebuja

Prvi raztežaj

Pod previsom

Zadnji preplezan raztežaj

Rahlo utrujena

Gremo domov

Pri pospravljanju opreme vlada tišina. Tudi sestopiva v tišini. Priznala sva poraz, a v naju vseeno tli zadovoljstvo. Plezala sva! Ugotovila sva, da nama je nekaj moči pobrala tudi vožnja, informacij o steni, skali in zaraščenosti ni bilo. Izbrala sva si prevelik zalogaj za en dan. 

Utrujena prikorakava do avta, odkoder opazujeva rdečenje veličastnih sten. V daljavi opaziva najin cilj za prihodnjič. Stene Boljskih gred. Najvišji del verige.

Boljske grede

 "Najina stena"

Življenje v dolini za ta dan počasi zamira. Živali so v hlevih, ljudje se odpravljajo v hiše. Pade odločitev, da je bil to najin zadnji plezalni dan, a soglasno skleneva, da se bova poskusila čim prej vrniti in končati nedokončano.

Dolina reke Komarnice naju je očarala s svojo lepoto. Travniki posejani z balvani, med katerimi se pasejo ovčice. Prijaznost domačinov. Čudovite stene, ki jih kar ne zmanjka. 

Dogodki, ki so rojevali drug drugega so nama popestrili najino "malo popotovanje" po Balkanu. Z nasmehom na obrazu, da sva končno ovrgla tančico s Črnogorskih sten, spakirava avto, seževa v roke čudovitim gostiteljem in se odpraviva poplavam naproti.