Balkan trip

Balkane
Balkane moj,
budi mi silan,
i dobro mi stoj!

Po nekaj dneh dogovarjanja je le padla odločitev, da se z Urošem Gračnerjem-Curijem podava v večini plezalcem neznano Črno Goro. Seveda ga je najprej moralo zakuhati vreme tako, da sva najin odhod prestavila za dva dni. Najprej sva se v družbi Darje in Mišota odpeljala do Paklenice. Odisejada po stranskih cestah od Sv. Roka naprej. Močna burja, ki je pihala je bil vzrok, da so zaprli tunel Sv. Rok. Zahvaljujoč Hladnemu pivu, Johnnyu Cashu, Pink Floydem, Bajagi, Neilu Youngu in nekaj pivom, nama na 6 ur trajajoči vožnji ni bilo dolgčas. Vetrovno noč sva prespala kar v kuhinji, zjutraj pa smo s skupnimi močmi postavili oba šotora.

Končno postavljeni šotori

Za vplezavanje sva si izbrala smer Cameni Croissant (6a+), ki sva jo hitro preplezala, nato pa sva se podala še v smer Dreaming the Lost Friends(6a+). To smer sem preplezal že lani, a sem se takrat na detajlu prijel za komplet. Tokrat je šlo brez problemov. S to smerjo sva zaključila s plezanjem za ta dan. Vse kar nam je še preostalo je bilo namakanje nog v mrzlo morje.

Izstop iz smeri Cameni Croissant

Na najtežjem delu v smeri Dreaming the Lost Friends

Uživanje ob koncu dneva

V nedeljo se je burja umirila, tako da sva se odpravila plezati v Stup. Za začetek sva izbrala smer Rebeka (6b). Lepa smer s pretirano oceno. Po preplezani smeri sva se preizkusila v klasični smeri Utopija (VII-), a nama ni uspelo. Pomanjkanje motivacije in "psihe" za plezanje klasičnih smeri z vseh strani obdanih s klini. Dan sva zaključila s smerjo Thuringer Weg (6a).

Po planu naj bi se v nedeljo zvečer odpeljala proti Omišu in tam v ponedeljek preplezala smer ali dve. A načrte sta nama prekrižala Nejko in Neli, ki sta nenapovedano prišla v Paklenico. Midva se nad tem, da še eno noč prespiva v Pakli nisva pritoževala, seveda pa se nisva branila "kapljice domačega pohorskega črnila".
Tako sva v ponedeljek zjutraj spakirala šotor in se odpeljala proti Omišu. Opcija je bila tudi Bjokvo, kjer sta Curijev prijatelj Borut in Pezzolati navrtala nekaj več raztežajnih smeri dolgih do 500m. Zaradi bolečega stanja mojega kolena, sva se odločila, da je ura in pol pristopa do stene preveč in sva raje odšla v Omiš.

 Drage Hrvaške avtoceste

Ko sva prispela v Omiš je bila temperatura neugodna za plezanje, sonce pa še zelo visoko. Tako sva se odločila, da začneva s plezanjem okoli pete ure popoldan. Izbrala sva si smer Forma Piva (6a+).  Zaradi pričakovanih nočnih "abzajlov", sva s sabo vzela čelno svetilko. Smer postreže s konstantno plezarijo in pričetkom težav v 3. raztežaju. Slaba drobljiva skala naju je v najtežjih raztežajih nekoliko upočasnila in tako sva ob mraku priplezala na vrh stene. Prižgala sva svetilko in počasi pričela s spusti, nevedoč da v mestu pod nama vlada panika zaradi luči v steni. Kmalu se je na parkirišče pripeljal avto, iz katerega so naju vprašali, če potrebujeva pomoč. Odgovorila sva, da je vse v najlepšem redu in nadaljevala s spuščanjem. Po dveh opravljenih spustih se je avto vrnil pod steno, kateremu je počasi sledil še en avto. Pri zadnjem spustu sva že opazovala četico lučk, ki se je počasi približevala steni. Ko sva prispela do vznožja stene so naju  že pričakali reševalci. Povedali so nama, da so prijeli veliko število klicev ljudi iz mesta, ki so bili prepričani da se je v steni zgodila nesreča. A ker sva jim prvič odgovorila, da ne potrebujeva pomoči so si oddahnili in odšli nazaj na postajo. Zaradi nadaljevanja klicev pa je policija zahtevala, da naju počakajo pod steno. Prišli so brez opreme. Zgolj formalno. Prav tako pa sva morala najine podatke podati policiji, ki naju je čakala pri avtu in tako je bila "akcija" srečno zaključena. Nova zgodba. S Curijem sva se le nasmejala, in se odpeljala v bližnji kamp, kjer sva prespala noč, naslednji dan pa sva se že odpeljala proti glavnemu cilju - ČRNI GORI.

Omiš

Proti vrhu smeri

 Izrazita zajeda kjer poteka smer Forma Piva

Po obalni cesti do Dubrovnika in do hrvaško-bosanske meje je vse potekalo tekoče. Na bosanski meji pa naju vprašajo po zeleni karti. Seveda se nobenemu ni sanjalo kaj naj bi to bilo. Policisti so se nasmejali in poklicali človeka, ki naj bi to uredil. Prišel je zavarovalniški agent, nama izdal zeleno karto in zaračunal 30€. V upanju, da je za Črno goro ne bova potrebovala, se odpeljeva do Trebinj in od tam naprej proti mejnemu prehodu Klobuk.

Mejni prehod Klobuk.

Po odličnem bosanskem bureku se je razpoloženje izboljšalo. Opazujeva stene, ki se ena za drugo odpirajo na poti do meje. In glej ga zlomka. Prvo vprašanje na črnogorski meji. "Imate momci zelenu kartu?". In ponovila se je zgodba le, da sva v tem primeru morala po zeleno karto na mejni prehod Vračenovići. Dve uri dodatne vožnje. Ko sva poravnala še stroške za "EKO VINJETO" sva se končno odpeljala naprej. Preko Nikšića in Šavnika do Žabljaka. Turistično mesto, ki leži tik ob Nacionalnem parku Durmitor. Prispeva pozno v noč in se utaboriva v prvem kampu, kjer naju sprejme rahlo opiti lastnik. 

 Jutranje podiranje šotora

Prebudiva se v jasno jutro. V daljavi uzreva severno steno Sljemena, ki pa v tem letnem času ni več aktualna, saj so temperature neugodne za plezanje v severnih stenah. V želji, da bi izvedela čim več koristnih informacij o stenah in smereh se odpeljeva še do drugih kampov. V vseh ista zgodba. Vsi lastniki trdijo, da so načelniki Gorske reševalne službe, a nikjer niti sledi o smereh, kaj šele o skicah. Dobiva le star plezalni vodnik v elektronski obliki. Nekoliko obupana se odpraviva še na informacijski center, kjer dobiva kontakt dveh starih alpinistov živečih v mali vasici blizu Šavnika.

Brata Gašo in Miško Lalović sta priznana črnogorska alpinista. V vasi Pljoćine imata tako imenovano "Etno naselje". Preseneti naju prijaznost ljudi iz južne strani Duritorja. Nekaj popolnoma drugega kot odnos ljudi iz Žabljaka. Še isti dan se odpraviva v dolino reke Komarnice. Celotna dolina premore okoli 10 km sten višine 100-700 metrov. Najvišji del so Boljske grede v katerih je preplezanih okoli 7 smeri. Po dolini ležijo balvani, s katerimi bi imeli veliko dela tudi najboljši plezalci. Ker se najin čas počasi izteka, sva idejo, da bi se podala v najdaljše smeri opustila. Prispeva do konca doline, kjer parkirava pri velikem balvanu. Tukaj je višina sten že okoli 350-400 metrov. Malo se razgledava, in si izbereva očitno linijo, katero bova poizkusila preplezati naslednji dan..

 Etno naselje

 Dolina reke Komarnice

"Parkirišče"

Na koncu verige stoji mogočna stena imenovana Boljske grede

 Kosilo...

...in počitek ob potoku

V četrtek se odločiva podati v ogledano linijo. Pojeva zajtrk in se odpraviva v dolino. Dostop pod steno poteka skozi gozd  mimo visokih balvanov. Po dobri uri strme hoje prispeva do vznožja stene. Vstopiva iz strani po travnati polički. Prvih 100m smeri poteka po položnih škrapljah, nato pa se začnejo skoki čez previse in stena se počasi postavi pokonci. Žreb določi, da začnem plezati jaz. Zaraščenost poči me nekoliko upočasni. Varovališče uredim na drevesu. Curi hitro pripleza do mene. Začne plezati naprej, a se mu po 15 metrih ustavi pod gladkim previsom. Uredi sidrišče in priplezam do njega. Edina pot čez previs je s trnjem in travo zaraščena razpoka. S kladivom se lotim vrtnarjenja. Po nekaj minutah odkrijem dober a s prstjo umazan oprimek. Zadostuje za napredovanje in tako nadaljujem s plezanjem. Še en previs in v zaraščeno poč. Ustavi se mi na polici med zajedo in pokonci postavljeno škraplo. Uredim neudobno varovališče in Curi pripleza za mano. Odloči se za plezanje po zajedi in po nekaj minut trajajoči borbi že udobno sedi  na polici ob drevesu, kjer je uredil varovališče. Izbijem kline in pohitim do police. Ura je že pozna in sonce počasi zahaja za sosednji hrib imenovan Vojnik. Rahlo utrujena in opečena od sonca si priznava, da je vrh stene za danes predaleč. 

Z dvema spustoma doseževa začetno polico. 

Negotovo jutro

Dolina se počasi prebuja

Prvi raztežaj

Pod previsom

Zadnji preplezan raztežaj

Rahlo utrujena

Gremo domov

Pri pospravljanju opreme vlada tišina. Tudi sestopiva v tišini. Priznala sva poraz, a v naju vseeno tli zadovoljstvo. Plezala sva! Ugotovila sva, da nama je nekaj moči pobrala tudi vožnja, informacij o steni, skali in zaraščenosti ni bilo. Izbrala sva si prevelik zalogaj za en dan. 

Utrujena prikorakava do avta, odkoder opazujeva rdečenje veličastnih sten. V daljavi opaziva najin cilj za prihodnjič. Stene Boljskih gred. Najvišji del verige.

Boljske grede

 "Najina stena"

Življenje v dolini za ta dan počasi zamira. Živali so v hlevih, ljudje se odpravljajo v hiše. Pade odločitev, da je bil to najin zadnji plezalni dan, a soglasno skleneva, da se bova poskusila čim prej vrniti in končati nedokončano.

Dolina reke Komarnice naju je očarala s svojo lepoto. Travniki posejani z balvani, med katerimi se pasejo ovčice. Prijaznost domačinov. Čudovite stene, ki jih kar ne zmanjka. 

Dogodki, ki so rojevali drug drugega so nama popestrili najino "malo popotovanje" po Balkanu. Z nasmehom na obrazu, da sva končno ovrgla tančico s Črnogorskih sten, spakirava avto, seževa v roke čudovitim gostiteljem in se odpraviva poplavam naproti.