Rote Wand

S Curijem sva imela v sredo v planu plezanje v eni izmed južnih sten v naših gorah. Ker pa sta se Sašo in Tina odpravljala v Avstrijo sva se jima pridružila. Odšli smo plezati v Graško pogorje natančneje v Rote Wand. Izbrala sva si smer Fidel und Che (250m VII).

Smer ponudi konstantno plezarijo. V petih od šestih raztežajev so se težave dvignile do VII-. Najtežje mesto se nahaja v četrtem raztežaju. Rahlo krušljiva rdečo-rumena plata ponudi težave VII. stopnje. Super plezarija.
V steni je bilo pošteno vroče, tako da se bodo idealne razmere šele počasi začele.

Udobna polica

 Curi na detajlu

 Platke

Obiskovalec

 Izstop čez rahel previs

Balkan trip

Balkane
Balkane moj,
budi mi silan,
i dobro mi stoj!

Po nekaj dneh dogovarjanja je le padla odločitev, da se z Urošem Gračnerjem-Curijem podava v večini plezalcem neznano Črno Goro. Seveda ga je najprej moralo zakuhati vreme tako, da sva najin odhod prestavila za dva dni. Najprej sva se v družbi Darje in Mišota odpeljala do Paklenice. Odisejada po stranskih cestah od Sv. Roka naprej. Močna burja, ki je pihala je bil vzrok, da so zaprli tunel Sv. Rok. Zahvaljujoč Hladnemu pivu, Johnnyu Cashu, Pink Floydem, Bajagi, Neilu Youngu in nekaj pivom, nama na 6 ur trajajoči vožnji ni bilo dolgčas. Vetrovno noč sva prespala kar v kuhinji, zjutraj pa smo s skupnimi močmi postavili oba šotora.

Končno postavljeni šotori

Za vplezavanje sva si izbrala smer Cameni Croissant (6a+), ki sva jo hitro preplezala, nato pa sva se podala še v smer Dreaming the Lost Friends(6a+). To smer sem preplezal že lani, a sem se takrat na detajlu prijel za komplet. Tokrat je šlo brez problemov. S to smerjo sva zaključila s plezanjem za ta dan. Vse kar nam je še preostalo je bilo namakanje nog v mrzlo morje.

Izstop iz smeri Cameni Croissant

Na najtežjem delu v smeri Dreaming the Lost Friends

Uživanje ob koncu dneva

V nedeljo se je burja umirila, tako da sva se odpravila plezati v Stup. Za začetek sva izbrala smer Rebeka (6b). Lepa smer s pretirano oceno. Po preplezani smeri sva se preizkusila v klasični smeri Utopija (VII-), a nama ni uspelo. Pomanjkanje motivacije in "psihe" za plezanje klasičnih smeri z vseh strani obdanih s klini. Dan sva zaključila s smerjo Thuringer Weg (6a).

Po planu naj bi se v nedeljo zvečer odpeljala proti Omišu in tam v ponedeljek preplezala smer ali dve. A načrte sta nama prekrižala Nejko in Neli, ki sta nenapovedano prišla v Paklenico. Midva se nad tem, da še eno noč prespiva v Pakli nisva pritoževala, seveda pa se nisva branila "kapljice domačega pohorskega črnila".
Tako sva v ponedeljek zjutraj spakirala šotor in se odpeljala proti Omišu. Opcija je bila tudi Bjokvo, kjer sta Curijev prijatelj Borut in Pezzolati navrtala nekaj več raztežajnih smeri dolgih do 500m. Zaradi bolečega stanja mojega kolena, sva se odločila, da je ura in pol pristopa do stene preveč in sva raje odšla v Omiš.

 Drage Hrvaške avtoceste

Ko sva prispela v Omiš je bila temperatura neugodna za plezanje, sonce pa še zelo visoko. Tako sva se odločila, da začneva s plezanjem okoli pete ure popoldan. Izbrala sva si smer Forma Piva (6a+).  Zaradi pričakovanih nočnih "abzajlov", sva s sabo vzela čelno svetilko. Smer postreže s konstantno plezarijo in pričetkom težav v 3. raztežaju. Slaba drobljiva skala naju je v najtežjih raztežajih nekoliko upočasnila in tako sva ob mraku priplezala na vrh stene. Prižgala sva svetilko in počasi pričela s spusti, nevedoč da v mestu pod nama vlada panika zaradi luči v steni. Kmalu se je na parkirišče pripeljal avto, iz katerega so naju vprašali, če potrebujeva pomoč. Odgovorila sva, da je vse v najlepšem redu in nadaljevala s spuščanjem. Po dveh opravljenih spustih se je avto vrnil pod steno, kateremu je počasi sledil še en avto. Pri zadnjem spustu sva že opazovala četico lučk, ki se je počasi približevala steni. Ko sva prispela do vznožja stene so naju  že pričakali reševalci. Povedali so nama, da so prijeli veliko število klicev ljudi iz mesta, ki so bili prepričani da se je v steni zgodila nesreča. A ker sva jim prvič odgovorila, da ne potrebujeva pomoči so si oddahnili in odšli nazaj na postajo. Zaradi nadaljevanja klicev pa je policija zahtevala, da naju počakajo pod steno. Prišli so brez opreme. Zgolj formalno. Prav tako pa sva morala najine podatke podati policiji, ki naju je čakala pri avtu in tako je bila "akcija" srečno zaključena. Nova zgodba. S Curijem sva se le nasmejala, in se odpeljala v bližnji kamp, kjer sva prespala noč, naslednji dan pa sva se že odpeljala proti glavnemu cilju - ČRNI GORI.

Omiš

Proti vrhu smeri

 Izrazita zajeda kjer poteka smer Forma Piva

Po obalni cesti do Dubrovnika in do hrvaško-bosanske meje je vse potekalo tekoče. Na bosanski meji pa naju vprašajo po zeleni karti. Seveda se nobenemu ni sanjalo kaj naj bi to bilo. Policisti so se nasmejali in poklicali človeka, ki naj bi to uredil. Prišel je zavarovalniški agent, nama izdal zeleno karto in zaračunal 30€. V upanju, da je za Črno goro ne bova potrebovala, se odpeljeva do Trebinj in od tam naprej proti mejnemu prehodu Klobuk.

Mejni prehod Klobuk.

Po odličnem bosanskem bureku se je razpoloženje izboljšalo. Opazujeva stene, ki se ena za drugo odpirajo na poti do meje. In glej ga zlomka. Prvo vprašanje na črnogorski meji. "Imate momci zelenu kartu?". In ponovila se je zgodba le, da sva v tem primeru morala po zeleno karto na mejni prehod Vračenovići. Dve uri dodatne vožnje. Ko sva poravnala še stroške za "EKO VINJETO" sva se končno odpeljala naprej. Preko Nikšića in Šavnika do Žabljaka. Turistično mesto, ki leži tik ob Nacionalnem parku Durmitor. Prispeva pozno v noč in se utaboriva v prvem kampu, kjer naju sprejme rahlo opiti lastnik. 

 Jutranje podiranje šotora

Prebudiva se v jasno jutro. V daljavi uzreva severno steno Sljemena, ki pa v tem letnem času ni več aktualna, saj so temperature neugodne za plezanje v severnih stenah. V želji, da bi izvedela čim več koristnih informacij o stenah in smereh se odpeljeva še do drugih kampov. V vseh ista zgodba. Vsi lastniki trdijo, da so načelniki Gorske reševalne službe, a nikjer niti sledi o smereh, kaj šele o skicah. Dobiva le star plezalni vodnik v elektronski obliki. Nekoliko obupana se odpraviva še na informacijski center, kjer dobiva kontakt dveh starih alpinistov živečih v mali vasici blizu Šavnika.

Brata Gašo in Miško Lalović sta priznana črnogorska alpinista. V vasi Pljoćine imata tako imenovano "Etno naselje". Preseneti naju prijaznost ljudi iz južne strani Duritorja. Nekaj popolnoma drugega kot odnos ljudi iz Žabljaka. Še isti dan se odpraviva v dolino reke Komarnice. Celotna dolina premore okoli 10 km sten višine 100-700 metrov. Najvišji del so Boljske grede v katerih je preplezanih okoli 7 smeri. Po dolini ležijo balvani, s katerimi bi imeli veliko dela tudi najboljši plezalci. Ker se najin čas počasi izteka, sva idejo, da bi se podala v najdaljše smeri opustila. Prispeva do konca doline, kjer parkirava pri velikem balvanu. Tukaj je višina sten že okoli 350-400 metrov. Malo se razgledava, in si izbereva očitno linijo, katero bova poizkusila preplezati naslednji dan..

 Etno naselje

 Dolina reke Komarnice

"Parkirišče"

Na koncu verige stoji mogočna stena imenovana Boljske grede

 Kosilo...

...in počitek ob potoku

V četrtek se odločiva podati v ogledano linijo. Pojeva zajtrk in se odpraviva v dolino. Dostop pod steno poteka skozi gozd  mimo visokih balvanov. Po dobri uri strme hoje prispeva do vznožja stene. Vstopiva iz strani po travnati polički. Prvih 100m smeri poteka po položnih škrapljah, nato pa se začnejo skoki čez previse in stena se počasi postavi pokonci. Žreb določi, da začnem plezati jaz. Zaraščenost poči me nekoliko upočasni. Varovališče uredim na drevesu. Curi hitro pripleza do mene. Začne plezati naprej, a se mu po 15 metrih ustavi pod gladkim previsom. Uredi sidrišče in priplezam do njega. Edina pot čez previs je s trnjem in travo zaraščena razpoka. S kladivom se lotim vrtnarjenja. Po nekaj minutah odkrijem dober a s prstjo umazan oprimek. Zadostuje za napredovanje in tako nadaljujem s plezanjem. Še en previs in v zaraščeno poč. Ustavi se mi na polici med zajedo in pokonci postavljeno škraplo. Uredim neudobno varovališče in Curi pripleza za mano. Odloči se za plezanje po zajedi in po nekaj minut trajajoči borbi že udobno sedi  na polici ob drevesu, kjer je uredil varovališče. Izbijem kline in pohitim do police. Ura je že pozna in sonce počasi zahaja za sosednji hrib imenovan Vojnik. Rahlo utrujena in opečena od sonca si priznava, da je vrh stene za danes predaleč. 

Z dvema spustoma doseževa začetno polico. 

Negotovo jutro

Dolina se počasi prebuja

Prvi raztežaj

Pod previsom

Zadnji preplezan raztežaj

Rahlo utrujena

Gremo domov

Pri pospravljanju opreme vlada tišina. Tudi sestopiva v tišini. Priznala sva poraz, a v naju vseeno tli zadovoljstvo. Plezala sva! Ugotovila sva, da nama je nekaj moči pobrala tudi vožnja, informacij o steni, skali in zaraščenosti ni bilo. Izbrala sva si prevelik zalogaj za en dan. 

Utrujena prikorakava do avta, odkoder opazujeva rdečenje veličastnih sten. V daljavi opaziva najin cilj za prihodnjič. Stene Boljskih gred. Najvišji del verige.

Boljske grede

 "Najina stena"

Življenje v dolini za ta dan počasi zamira. Živali so v hlevih, ljudje se odpravljajo v hiše. Pade odločitev, da je bil to najin zadnji plezalni dan, a soglasno skleneva, da se bova poskusila čim prej vrniti in končati nedokončano.

Dolina reke Komarnice naju je očarala s svojo lepoto. Travniki posejani z balvani, med katerimi se pasejo ovčice. Prijaznost domačinov. Čudovite stene, ki jih kar ne zmanjka. 

Dogodki, ki so rojevali drug drugega so nama popestrili najino "malo popotovanje" po Balkanu. Z nasmehom na obrazu, da sva končno ovrgla tančico s Črnogorskih sten, spakirava avto, seževa v roke čudovitim gostiteljem in se odpraviva poplavam naproti.

Dry-tooling v Podljubelu

Sneg je pobelil vse moje poti,
spremenil hiše v mehke igrače drevesa oblekel v šale in kape,
sneži...

Vonj po zimi. Cepini, dereze. Kratki rokavi.
Nekoliko bo še treba počakati na zimo.

Zaradi dežja je bilo danes večino plezališč mokrih, zato sva se z Aljažem dogovorila za plezanje v njegovem dry-tooling vrtcu pod Ljubeljem. Narasla voda je tistim s krajšimi nogami (Maji) otežila dostop. Ko smo prišli pod steno je iz nje še pošteno curjalo. Kmalu sva ugotovila, da bodo za plezanje dovolj kratki rokavi, in že se je zaslišalo škripanje izpod derez in cepinov. Aljaž mi je najprej napeljal dve "lažji" smeri. Po nekaj gibih se je že pojavil pekoč občutek v trdih podlahteh. "Prifajtam" do vrha. Kasneje se je Aljaž lotil težjih, a za njega še vedno lahkih smeri.

Ob opazovanju izjemnega gibanja Aljaža, sem počasi tudi sam začel dobivati občutek za zatikanje in gibanje v previsih, vendar so mi kaj hitro pošle moči. Obesil sem se še v dveh, treh smereh, in za konec preplezal še smer, ki sva jo splezala že na začetku.

"Toolanje" mi počasi postaja všeč, a bo potrebno še kar nekaj treninga in preplezanih smeri, da bom osvojil tehniko, ki v tem načinu plezanja prinaša uspehe.

Foto: Maja

Norčki

Prejšnji teden sva z Lukom odšla v Šite. Norčki so bili cilj. Lukov. Ko sva stopila iz avta nama je bilo jasno, da bo dan zelo vroč. Ko sva prišla iz gozda, sva bila v to tudi prepričana. Še dobro, da je stena orientirana na sever sva si rekla. Kmalu pa sva ugotovila da bo tudi v steni zelo vroče. Vstopiva po dveh raztežajih, ki sva ju že lani preplezala skupaj (smer JLA). Nato se norčki odcepijo v levo. Čudoviti raztežaji z odlično skalo si sledijo eden za drugim. Če 200m na tlemi nebi bilo mogočne strehe bi bila to zagotovo ena izmed bolj plezanih smeri pri nas. Po petih raztežajih uživaške plezarije prideva pod streho. Oba sva obnemela. Sam sem bil navdušen nad to gmoto skal nad mojo glavo. Luka se hitro loti smeri. Že po nekaj gibih je postalo očitno, da bo potrebno smer naštudirati. Po utrudljivem študiranju gibov se luka odloči še za en poizkus. Po nekaj metrih je uvidel,da je noga postavljena nekoliko preveč v desno. Padec. Ponovil je še vse gibe do vrha, pobral komplete in že sva zopet skupaj stala na varovališču. Sledili so še trije spusti do dna, vreme pa se je hitro slabšalo. Po 10 minutah sestopa se je ulilo. Ko so spustila še drevesa sva se odločila za brezupen tek proti avtu. Mokra kot miši se ustaviva pri koči. Oskrbnica naju z nasmehom pozdravi. "Malo pa sta mokra!". Dež pa še kar ni ponehal. Iz avta sva opazila moker lesk sten. Po premislek sva se odločila za odhod domov, Luka pa je sklenil, da se vrne že v prihodnjih dneh, da ne pozabi preveč gibov.
Vrnil se je v soboto z Davidom in uspešno preplezal smer.

V prihodnjih dneh je sledilo še frikanje po okoliških plezališčih, in tako sem dobil projekt za poletje oz. prihodnje dni. Raz tančic na Čreti z oceno med 7b in 7b+. Sam občutka za ocene te stopnje še nimam tako, da diskutiranje o oceni prepustil drugim.

V Čolnišču sem preplezal smer Magisterij z oceno 7b. Moje subjektivno mnenje je, da je smer nekoliko lažja a še vedno sem se pošteno namučil, da sem jo preplezal.

Začel sem tudi delati v Velenju, višinci seveda, tako, da bo plezanje tudi v naslednjem mesecu, z izjemami vikendov, skoncentrirano na okoliška plezališča. Težkih smeri je preveč za ta mesec.

Zadnji dnevi raja

Tvoj tek je živ in je lehak,
kot hod deklet s planin...

Tolmin je mimo. 1. del je tekel počasi, 2. del pa so aktivnosti, ki so si sledile druga za drugo, naredile zelo zanimiv. Kajak, rolanje, kolesarski izlet, orientacija in plezanje! Škoda le, da se plezanje ni odvijalo v naravni steni, saj so pogoji okoli Tolimna za takšne zadeve idealni.

Izkušnje iz pedagoškega procesa bi naj odnesel iz 1. dela. Predavanje vedno istih stvari... Najbrž.

Končno malo oddiha je prinesel Krk. Baška. Z Majo sva si za težko pričakovano morje izbrala krk. Morje, plezališča. V kampu sva srečala še "soferajnovca" Klemena z družino, in hitro smo se domenili za plezanje. Drugi dan sva plezala v plezališču Bunculuka. 10 smeri. Preplezala sva 4 smeri, nato pa naju je ujela tema. Smeri so krajše nekje do 12m. Skala je specifična, na določenih deli nekoliko drobljiva, ampak ni sile. Tretji dan smo odšli skupaj s Klemenom plezati v Porta Furtuno. Plezališče z okoli 40 smermi, pakleniško skalo in smermi dolgimi do 30m. Po dveh smereh je začelo deževati. Popoldanska nevihta. Konec plezanja. Naslednji dan burja in vožnja domov.

Bunculuka

Lažje smeri v plezališču Porta Furtuna.

Ostane mi še 10 dni. 19. začnemo delati v Velenju. Vikendi bodo v naslednjih tednih zelo dobrodošli!

Izpitni roki 2

Mesečnik?

Po povratku iz Paklenice, kjer smo bili na taboru s Fakulteto za šport je sledilo obdobje izpitov. Nekoliko plezarije manj. Zaradi padca pri spustu v Pakli sem pribižno 10 dni namenil počitku. Na taboru smo preplezali naslednje smeri: Centralni kamine, Pips, Bračno smer, Šaleško in za konec s prof. Leskovškom še Brid za mali čekič(A0). Škoda, ker se je končalo kot se je. Manjkal je vozel na koncu, par metrov odrezana vrv... Večer sem končal na urgenci, a se je vse srečno izteklo. Modrica na hrbtu. Najmanj, kar je bilo možno.

Po dobrem tednu počitka, smo se z Majo in Aljažem odpravili v Podljubelj pogledat balvane. Problemov kolikor hočeš.

Z Majo sva plezala še v Križevski vasi, ter večkrat prečko na Perovem. Učenje gibanja in pridobivanje kondicije?

Na čreti sem medtem preplezal 3 nove smeri, tako da mi sedaj ostaneta še 2. Pretiravanje z ocenami sem izkusil v smereh ocenjenih z 7b. Obe smeri bi ocenil z max. 7a, s čimer se strinja večina plezalcev, ki so ti dve smeri preplezali.

10. junija sva z Matejem iz Bistrice odšla proti Korošici. Preplezala sva Kamniško smer, najine ocene najtežjih raztežajev VII in VII-, in Levo smer v Dedcu, ki pa razen nekaj metrov, ni prveč navdušila. Po neljubem dogodku na koči sem odšel v dolino, Matej pa je prespal na Petkovih njivah in drugi dan preplezal še dve smeri.

Sledila sta dva izpita in težko pričakovan Majin zagovor diplome.
V teh dneh sem plezal prečko na Čreto. Sestavil sem dva bolderja( 6A+ in 6B/B+) in poskusil prečko katere smerska ocena bi bila okol 7b+.
Celo prečko sem preplezal v 3 delih. Projekt za poletje.

Sedaj je zamočilo vreme.

V petek se odpravljam na tabor v Tolmin in to za kar 9 dni. Najprej bom sodeloval kot usmerjevalec športnega plezanaj na delavnici plezanja, nato pa še kot redni študent.
Mislim, da mi ni treba preveč poudariti, da bi te dni raje preživel v gorah oz. plezališčih. Ko bi vsaj hitro minilo...

Prazniki

»I read somewhere... how important it is in life not necessarily to be strong..... 
but to feel strong.« Alexander Supertramp

Končno sobota. Maja spakira še zadnje cune in Via Istra. In to z »najino Superkripo«. Na meji ni gneče. Nepričakovano. Bližje kot sva Rovinju manj je upanja na suho skalo. Nemočno se po mokrih cestah odpeljeva mimo izvoza za Rovinj. »Danes vsaj gneče  ne bi bilo«, si mislim. Poskušava najti Vinkuran, da bi nama bilo delo naslednji dan olajšano. Brez uspeha. Nekaj časa se voziva po Puli. Zanašanje na moj spomin ni obrodilo sadov. Končno mi v glavi naredi »KLIK«. »Tu bi morala zaviti desno«. Nekaj minut za tem že lepo sediva v stanovanju prijateljev. Iz kuhinje lepo diši. Hotelska postrežba. Po poznem kosilo z Majo skleneva, da je čas za sprehod po mestu. Pivce ali tri se lepo priležejo. 

 

Jutri se obeta lepo vreme. In glej ga zlomka. Toplo in pretežno oblačno. Zapeljeva proti Rovinju. Kratke smeri in gneča. Večina Slovenci, nekaj Italijanov, Čehov… Skala naju ni preveč navdušila. Ker sem se odločil plezati smeri na pogled, je bila najtežja smer ocenjena z 6c. Najprej sem mislil da plezam 6a. »To ne bo to« sem si rekel po prvih petih metrih. Gib pred koncem težav obvisim. Splezam do konca, nato pa ponovim še enkrat vse gibe in že sem na vrhu. Pošteno sem se namučil. Za konec še uživaška smer po kapnikih in poležavanje na plaži. Končno kotiček za naju. Za konec dneva še sveži šparglejni s testeninami. Jutri Vinkuran.

Po napotkih najinega gostitelja hitro najdeva kamnolom v Vinkuranu, ki je sedaj namenjen plezalcem. Veličasten pogled se odpre že takoj na začetku. Popolno navdušenje. Pogled na areno, ki bo danes namenjena le nama. Sonce se močno upre v moj hrbet, ki hitro postane rdeč. V previsnem delu splezam smer z oceno 6b+. Ena izmed lepših smeri, ki sej jih do sedaj splezal. Super previs, dobri grifi. Nato pa popolno razočaranje v prašnem, krušljivem kaminu. Smer, ki je ne privoščim niti najhujšemu sovražniku.  Za konec pa še smer po umetnih, umazanih luknjicah.  Kljub vsemu sem od tukaj odšel z željo, da bi se v bližnji prihodnosti zopet vrnil sem.

In ostane nama še zadnji dan. Posloviva se in zahvaliva najinima gostiteljema za »all inclusive« pogostitev. Odpeljeva se še proti Maji najljubšemu plezališču. Limski kanal. Počasi tudi meni prirašča k srcu. Lep ambient in smeri,  ki mi očitno ležijo. Zopet narobe pogledam v vodniček. Namesto 5c splezam 6a+, ki ni všeč ne meni niti Maji. Splezava še 2 smeri, nato pa se odločim splezati Čikalo dance (7a). Po detajlu z »One finger pocketom« smer ponudi z uživaško plezarijo. Za konec se prestaviva še v B sektor, splezava 3 smeri in počasi se odpeljeva domov.

Utrujenost se je pokazala šele dan po povratku. Pekoče blazinice, utrujene mišice. Počijem še en dan in nato že Logarska. Z Dugijem se odločiva spelzati par smeri v Klemenči peči. Najprej preplezava Snorkija in Sartija, za konec pa še Sivega volka. Zaradi enojne vrvi abzajlava po desni strani peči. V goščavi pustiva 2 prusika. Po dolgem času zopet na odsek.

Kako se je prilegla postelja.