Prazniki

»I read somewhere... how important it is in life not necessarily to be strong..... 
but to feel strong.« Alexander Supertramp

Končno sobota. Maja spakira še zadnje cune in Via Istra. In to z »najino Superkripo«. Na meji ni gneče. Nepričakovano. Bližje kot sva Rovinju manj je upanja na suho skalo. Nemočno se po mokrih cestah odpeljeva mimo izvoza za Rovinj. »Danes vsaj gneče  ne bi bilo«, si mislim. Poskušava najti Vinkuran, da bi nama bilo delo naslednji dan olajšano. Brez uspeha. Nekaj časa se voziva po Puli. Zanašanje na moj spomin ni obrodilo sadov. Končno mi v glavi naredi »KLIK«. »Tu bi morala zaviti desno«. Nekaj minut za tem že lepo sediva v stanovanju prijateljev. Iz kuhinje lepo diši. Hotelska postrežba. Po poznem kosilo z Majo skleneva, da je čas za sprehod po mestu. Pivce ali tri se lepo priležejo. 

 

Jutri se obeta lepo vreme. In glej ga zlomka. Toplo in pretežno oblačno. Zapeljeva proti Rovinju. Kratke smeri in gneča. Večina Slovenci, nekaj Italijanov, Čehov… Skala naju ni preveč navdušila. Ker sem se odločil plezati smeri na pogled, je bila najtežja smer ocenjena z 6c. Najprej sem mislil da plezam 6a. »To ne bo to« sem si rekel po prvih petih metrih. Gib pred koncem težav obvisim. Splezam do konca, nato pa ponovim še enkrat vse gibe in že sem na vrhu. Pošteno sem se namučil. Za konec še uživaška smer po kapnikih in poležavanje na plaži. Končno kotiček za naju. Za konec dneva še sveži šparglejni s testeninami. Jutri Vinkuran.

Po napotkih najinega gostitelja hitro najdeva kamnolom v Vinkuranu, ki je sedaj namenjen plezalcem. Veličasten pogled se odpre že takoj na začetku. Popolno navdušenje. Pogled na areno, ki bo danes namenjena le nama. Sonce se močno upre v moj hrbet, ki hitro postane rdeč. V previsnem delu splezam smer z oceno 6b+. Ena izmed lepših smeri, ki sej jih do sedaj splezal. Super previs, dobri grifi. Nato pa popolno razočaranje v prašnem, krušljivem kaminu. Smer, ki je ne privoščim niti najhujšemu sovražniku.  Za konec pa še smer po umetnih, umazanih luknjicah.  Kljub vsemu sem od tukaj odšel z željo, da bi se v bližnji prihodnosti zopet vrnil sem.

In ostane nama še zadnji dan. Posloviva se in zahvaliva najinima gostiteljema za »all inclusive« pogostitev. Odpeljeva se še proti Maji najljubšemu plezališču. Limski kanal. Počasi tudi meni prirašča k srcu. Lep ambient in smeri,  ki mi očitno ležijo. Zopet narobe pogledam v vodniček. Namesto 5c splezam 6a+, ki ni všeč ne meni niti Maji. Splezava še 2 smeri, nato pa se odločim splezati Čikalo dance (7a). Po detajlu z »One finger pocketom« smer ponudi z uživaško plezarijo. Za konec se prestaviva še v B sektor, splezava 3 smeri in počasi se odpeljeva domov.

Utrujenost se je pokazala šele dan po povratku. Pekoče blazinice, utrujene mišice. Počijem še en dan in nato že Logarska. Z Dugijem se odločiva spelzati par smeri v Klemenči peči. Najprej preplezava Snorkija in Sartija, za konec pa še Sivega volka. Zaradi enojne vrvi abzajlava po desni strani peči. V goščavi pustiva 2 prusika. Po dolgem času zopet na odsek.

Kako se je prilegla postelja.

Odgovor

Zadnjih nekaj tednov je minilo izredno hitro. Od stvari, ki so se vmes dogajale seveda najbolj pomnim vikende. Vsak je bil začinjen s svojo zgodbo. Limski kanal, Napoleonica, Dvigrad, Čreta in Dolžanova soteska so bile destinacije, kjer sem plezal zadnje tedne. Preplezal sem nekaj lepih smeri, uspela mi je tudi smer Šimije Šimije s prvotno oceno 7a na pogled v Limskem kanalu.  Končno sem splezal tudi smer Ne podirajte mojih kostanjev 7a na Čreti, v katero sem se prvič podal zadnji plezalski dan lansko leto. Tako sem zožil seznam smeri, ki jih še nisem splezal v tem na novo nastajajočem plezališču na 5 smeri. Upam, da se seznam v kratkem času še zoži.

Večina ljudi me sprašuje zakaj ne grem plezati v Črni kal, Osp in tudi Kotečnik sedaj, ko je že nekaj časa suh. Vsak dobi isti odgovor. Med tednom so zaradi študija ta plezališča nažalost predaleč. V poštev pridejo le plezališča okoli Ljubljane, za katera je potrebno manj bencina in časa. Sedaj, ko se prestavi ura pa bo zgodba že nekoliko drugačna.

In zakaj ne grem tja plezat med vikendom? Enostavno zato, ker želim v plezanju uživati oz. le plezati v miru. Tako pa kričanje sem ter tja in vse povprek nekako ni po mojem okusu.

V sredo pa sva se z Majo odpeljala plezati v "Dolžanko" kjer sta nama par nasvetov kako kaj splezati podala "lokalna patriota" Aljaž in Klemen. Ta dan sem tudi ugotovil, da bo precej še potrebno narediti na vzdržljivosti. Vsekakor sem po koncu zime močnejši kot jeseni, a manjše stence v Ljubljani na žalost ne omogočijo kakovostnega treninga vzdržljivosti.
Vsaj tiste, ki se meni zdijo cenovno sprejemljive.
Ampak z vsakim dnevom v plezališču ali treningu na umetni stenci se bo tudi to, zaenkrat šibko področje, popravilo na bolje.

Končno pa sem prejšnji vikend splezal tudi prvo več raztežajno smer. Z Rokom Šeškotom sva po njegovem padcu, ki se je končal super srečno, splezala Frikota 6a+ 120m. Oba sva se strinjala, da sva preplezala super smer. Hkrati sva pridobila oz. obnovila nekoliko občutka za plezanje dlaših smeri in pa tudi opozorilo, da je potrebno dobro pretehtati vsak najin naslednji gib. To pa je bila ta dan tudi edina smer, saj je Rok čutil posledice padca in tako sva se le še ustavila v Podmornici na pir, in nato domov.  Upam, da se kmalu spet vrneva sem in dokončava, kar sva si za ta dan zadala.  

Del stene, kjer so navrtane Friko, Mrtvaški pajek in Rumena Puščica.

 Lažji del peči.

 Pripomoček za zategovanje odvitih matic.

Bliža se Velika noč in to pomeni 3 dni proste dni.
Spodbudno.

Odgovor

http://jozipavlic.blogspot.com/2010/03/odgovor.html

Izpitno obdobje

Stvari se v tem obdobju nekako niso poklopile. Dvakrat v hribih, dvakrat v plezališču. Je učenje prineslo napredek? Prej bi se strinjal, da je napredek prineslo plezanje na stencah.

23. 1. sva se z Majo odpravila v Napoleonico. Gneča na parkirišču je nakazala, da je v sektorjih pod cesto veliko ljudi, zato sva se odločila plezati ob cesti. Ker nisva imela vodnička sva se lotila smeri, ki so se nama zdele primerne. Na koncu se je izkazalo, da 5c le ni bila 5c temveč 6b+. Preplezala sva nekaj lažjih smeri in se kmalu odpravila domov, saj nama plezanje v mrzlem vetru ni več dišalo. Nekoliko občutka za skalo se je izgubilo, vendar sem bil kljub le nekaj smerem vesel, da sem končno spet prijel za naravni oprimek.

 

 

Počasi svetloba dobiva rdečkasto barvo.

8.2. ali dela prost dan v spomin našemu Prešernu, je ponudil priložnost za plezanje na primorskem. Čisto po naklučju smo se s Sašotom in Tino dobili v Kopru, nato pa smo se odpeljali naprej proti Limskemu kanalu. Lep sončen dan, z rahlim vetrom na trenutke, je pustil posledice. Prehlad, nič slapov do konca tedna. Sem pa zato vesel dejstva, da sem čez zimo pridobil na moči. Smer Microtac 7a+/b (7a+) mi ni naredila prevelikih težav. Seveda sem se potrudil po svojih najboljših močeh, a sem pričakoval težje delo. Sedaj je potrebno pridobiti še nekoliko kondicije, obnoviti blazinice in pripravljeni bomo na daljši dan, ki pomeni tudi več smeri.

 

Maja v zelo tečni smei 5a (5c/6a)

Sašo proti vrhu ene od zadnjih smeri.

Čeprav se bo zima počasi prelomila šele v drugo polovico, jaz že komaj čakam pomlad. Najprej še nekaj slapov in grap, nato pa se nam zopet obetajo pekoče blazinice.

Vzhodna smer Mala rinka

Po dolgem negodovanju kolena, sem se tokrat le odločil, da zberem moči in se podam v odlične razmere, ki so bile pri nas v hribih.
Skupaj z Alenom in Sašotom iz ŠAO smo se v sredo 20. januarja zvečer odpeljali proti Logarski.
Cesta je bila splužena vse do Kota, a je bila kot ponavadi na mostu pri Domu planincev nameščena veriga.
Tako smo se po spluženi cesti odpravili naprej peš.
Ne morem si predstavljati, kako so včasih na Okrešelj hodili peš iz Solčave.
Gazi smo od Kota sledili vse do Okrešlja, kjer nas je pričakalo na "prijetnih" -1 ohlajena koča velenjskega
alpinističnega odseka. Po dobrih dveh urah se je temperatura dvignila na 10 stopinj in počasi smo začeli slačiti topla oblačila.
Vstali smo pozno. Sonce je bilo že visoko, ura je bila okoli osmih. V miru smo pozajtrkovali in počasi odkorakali proti žlebu.

Obetalo se je super vreme in moja nestrpnost se je stopnjevala.
Vstopili smo nenavezani. Kar nekaj metrov je bilo potrebno narediti, da sem dobil pravi občutek.
Priplezamo do prvega skoka in se navežemo. Alen pleza naprej. Razmere so še vedno odlične. V naslednem raztežaju sledi malo drajtulanja in nato spet v super led.
Nekoliko me zebe v prste. Veter vse močneje piha in neprijetno meče sneg v obraz.
Na "štantu" popijemo malo čaja pojemo ploščico in že plezamo dalje.

Še zadnji strmi skok. Iztopimo v desno, in ne originalno po platah levo. Povarujemo se do zadnje "flanke" in nato izplezamo ven.

Še vedno me zebe v prste na nogi. Stisk roke in nasmeh za nekaj trenutkov pozabimo na utrujenost.
Pričakovan čas. Dobrih 5 ur. In moja prva zimska smer je za mano.
Sestopimo skozi žleb. Koleno počasi začenja skelati, prsti pa se počasi vračajo.
Na koči si skuhamo še kosilo, čaj, stalimo vodo za zanamce in nato počasi odrinemo v dolino.
Plezali smo Alen Marinovič, Sašo Sovinc in Joži Pavlič.

Strmeti k večnosti in iskati trenutke nasmehov. Bolečina je nečutna. Nemirni kristali v snegu ob soju čelke odsevajo moj nemir, pričakovanja. Tisoče kristalov izgine v trenutku. Migetanje za nekaj časa preneha.
Močna odjuga je. Vrh stene.

Delček

Spet lažje zadiham. Prazniki so mimo.
Začetek lakote?
Enim bi to koristilo, drugi nimajo izbire.

Nekako nisem zaupal v vreme, a se je na koncu izkazalo, da je Maja s svojo trmo in močno željo silila v pravo smer. "Nebom hodil po dežju!" sem vsaj 15x ponovil čez dan. Naslednji hip že sediva v avtu in se peljeva proti Gozdu. Po "strmi" proti se počasi odpraviva na Kriško goro. O dežju ne duha ne sluha, megla pa se iz Ljubljanske kotline leno vleče proti Kranju. Kmalu mi je vseeno tudi, če bo deževalo. Svež zrak, izbrana družba in razgled na razsvetljene vasice pod nama ne zmoti niti neprestano pokanje, ki se ne umiri vse do 11. ure. Zatišje. Megla se dviga. Kar naenkrat zaslišiva veselo petje iz koče. Pa saj je čisto pred nama. Želja po Tolstem vrhu ostane neizpolnjena, saj se zaradi megle počasi odpraviva v dolino. "Lažja" pot se je spremenila v drsalnico. Dežuje. Po tankem ledu počasi in previdno prideva v gozd. Še malo. "Srečnega pa zdravega!" nama zaželijo planinci, ki hitijo na kočo. Kanonada po dolinah.
Zavedanje, da nisva kot večina v dolinah nov dan dočakala v množici polni hrupa, na svoj način v naju pričara občutek zadovoljstva. Ugoditi želji nekoga kljub drugačnemu mišljenju včasih ni lahko. A na koncu, ko spoznaš, da hrepeniš po istem veš, da trenutki ohranjajo najin danes in jutri.

Zvečer na stenco, jutri na zrak. Vonj po novih grifih v nedeljo?
Želja pa ostaja ista, le da me za vikend čaka še kup dela s seminarsko in izpitom čez teden.
Morda bo dozorela prihodnji vikend in bo na obrazu spet nasmeh, ki se mi že nekaj časa izmika.

Korak

Občutek veselja nam pomeni vse. Božič!

Resnično veselje? Vsako leto huje je.

Svetleče in kičasto. Kako lepo.

Božični dan je po zaslugi Maje dobil lep konec. Kamni so skozi dan padali v vodo in se potapljali, a na koncu potok enostavno prestopiva.

V soboto se na poti v Wolfsberg ponovno čudiva, kako lahko v vasicah kot so Lavamind in St. Pauli tako lepo pričarajo božično vzdušje. Skromno in preprosto, a prepričljivo.

Dvorana v Wolfsbergu ni bila pretirano prazna. Za začetk nekaj lažjih smeri. Hitro me pobira. "Slovperji" v smeri ocenjeni s 6b/c mi niso naredili prevelikih težav. V previsnem 6c-ju me do vrha ne navije. Kot posledica nerodnega kobacanja pod zadnjim grifom obvisim v zraku. Spet. Kmalu zaključiva.

Naslednji dan nameravava v Graz. Prespiva v vasici Muta blizu Dravograda. Zjutraj se ob poležavanju in nabiranju moči za nov plezalni dan odločiva, da bova tudi ta dan prebila v Wolfsbergu.

Tokrat nama gre bolje. Maja je pridobila občutek za plastiko, jaz pa imam v rokah več moči kot prejšnji dan. Niti glavobol in zamašeni nos ne pokvarita vzdušja. Po nekaj smereh v previsu se lotim še poči.. Brez prevelikih naporov splezam do vrha a pri vpenjanju "topa" padem. Z obtolčenimi koleni se lotim še 6c smeri v plati, kjer prav tako pod "topom" padem. Moč in koncentracija popuščata.

Maja ima dovolj, jaz pa poizkusim še v previsni 6b+ a v previsu pod vrhom ponovno obvisim in si končno priznam, da imam dovolj. Mama pripravi super pico, ki jo eden bolj, eden manj lačna napadeva, na koncu pa vsa utrujena padeva v posteljo.
Slike sledijo.

Danes šele okoli dveh z Aljažem prispeva na Čreto. Ne preveč zagnana vsak na svojem drevesu narediva "štant" in začneva s čiščenjem še zadnjega dela Desne stene. Zaradi malo razčlemb v spodnjem delu bo tu  vrjetno manj smeri. Prijetno delovno temperaturo, ki jo je pričaralo sonce sva izkoristila in še pred mrakom končala vsak svoj spust. Malo prsti in kakšen velik kamen bo še potrebno očistiti, po večini pa izgleda kar vredu.

Jutri v Graz na plastiko. Sreda pod vprašanjem Mojstrovka. Spet se obetajo zanimivi dnevi.

Spet znova ugotovim kako lepo je zadihati čisti, hladen zrak in uzreti zahod sonca medtem, ko se večerne meglice že sprehajajo nad dolino. Predstava zadnjih sončnh žarkov je bila popolna.

Včasih pa nas do stika s popolnostjo loči le korak. Najti pravi čas, da ji slediš je umetnost. Včasih zamudiš delček sekunde in že si izpadel. Trening za takšen korak ne obstaja. Z veliko občutka za prave stvari in določeno mero samozavesti, pa nam takšnega koraka ne bi smelo biti težko ujeti.