Super dan na Jezerskem

Z Jakom se počasi zbudiva, na hitro pojeva in že naju pred hišo čaka Alen. Manjka le še Primož in že se peljemo proti Kranju. Mrzlo jutro nas na Jezerskem pozdravi v rahlem mraku. Po 10 minutah hoje z Jakom zavijeva desno. Ko prispeva pod Snežnico prvi žarki že božajo pobočja Košute. Žreb določi, da prvi raztežaj dobim jaz. Trd led naklonine 80-90° dolg približno 40m. Od pikava še grapo in prispeva pod zadnji skok. Zadostna količina ledu in dobri "huki". Predhodnika sta raztežaj dobro očistila, zato sva po dveh urah in pol že na vrhu smeri. Sestopiva po vesinah na levi strani(gledano navzdol).

 Cesta nas pripelje pod snežišče.

 Kratek skok v grapi.

Malo mixa

Med sestopanje se odločiva, da je ostalo še nekaj energije in tako že hodiva pod slap Čedca. Med plezanjem sveče pred dnevi, smo opazili zaveso na levi strani. V spodnjem delu preplezava ledni skok in po snežišču(kloža)  prečiva levo pod zanimivo zaveso. Jaka pleza v prečko in med svečami. Voda za zaveso prihaja iz poči približno 30m pod vrhom stene. Jaka pred koncem ledu naredi sidrišče. Priplezam do njega, nato pa zaplezam proti vrhu stene. Po nekaj metrih tankega leda in snega pridemo do zajede, po kateri plezamo še približno 10-15m. Najtežji del je izstop iz zajede preko rahlega previsa v trd sneg. Po sneženem pobočju še 15m do roba stene. Skala je slaba, v zajede pa lahko varovanje uredimo z različnimi "frendi". Smeri nisva zasledila še nikjer, zato sva ji podala oceno WI3+/4, M4+.

 Primož in Alen v Čedci

 Zavesa

 Zanimivi prehodi

Izstop 

Skala je slaba, mestoma zelo krušljiva.

Plezala:  Joži Pavlič, Jaka Capuder
            -Snežnica WI5, M5 250m (3.ponovitev?)
            -(Čedna nečednica) WI 3-4, M4+ 130m (prv.?)
 

Čedca

4:45. Kaj se dogaja? Vstati bo treba. Pa saj še ni bilo budilke. Kljub trudu ,da bi zaspal za vsaj še pol ure, ostanem buden. Skuham si čaj, pripravim zajtrk. Jaka nekoliko zamuja, Matej pa je oddremal že drugo kitico v avtu. Dež, ki se je proti Kranju le še stopnjeval ni obetal nič dobrega. "Bomo pa šli na kšn pir", pravi Jaka. Na Jezerskem povsem druga slika. Na cesti 2centi snega in modro nebo. Zadeli smo še odcep in že hodimo proti slapu. Čedca. Mogočen slap, ki so se mu porušila tla pod nogami.

Žan iz velike družine Karničarjev mi je v pogovoru pred dnevi dejal, da je že kar nekaj ledu v tem slapu. Pobrskam po knjigi. VAU. To pa moramo it pogledat. Omenim še Aljažu, ki se že dan prej odpravi preverit kako stvari zares stojijo. Sporoči, da so razmere super in sveča stabilna. Ker je slap po podoru popolnoma drugačen se mu je spremenila tudi ocena. V spodnjem delu slapu, ki je nekoliko bolj položen, je bil led zelo trd. Tako kot Aljaž smo se strinjali z oceno okoli tretje stopnje težavnosti. V srednjem delu po položnem terenu, trdem snegu in ledu, pridemo pod izstopno svečo. Sveča po Aljaževi oceni dosega težavnosti zgornje pete stopnje. Jaka svečo pleza kot prvi, nato mu slediva še midva. Sestopimo po narobe strani in tako je lomastenje po ruševju neizogibno. Med sestopanjem opazimo še nekaj smeri, zaradi katerih se bomo že v kratkem vrnili nazaj.

Veliko ledu v spodnjem delu.

Sveča od spodaj.

Tudi Jaka se smeji ko ga je strah :)

Čedca WI 5+/2-3 100m
Plezali: Matej Mučič, Jaka Capuder, Joži Pavlič

Prvi led

Po dolgem pregovarjanju, led je leda ni, sem se odločil, da  skočim pogledat kako kaj stojijo zadeve okoli Vršiča. Zjutraj me prebudi budilka. Po dolgem času vstanem pred sedmo. Kar nekoliko čuden občutek. Pač plezanje pozimi. V Tržiču poberem še Nejca in počasi se pripeljeva v Kranjsko goro. Že od daleč je opaziti, da pretirane količine ledu še ni. Pravzaprav sem ob pogledu na Prednjo glavo dvomil, da bova danes sploh kaj plezala. Hitro ugotoviva, da je edini povezan Drugi slap, ki so ga plezali že pred dnevi. Mestoma tanek in moker led je sledil skozi cel slap. Sidrišča za spust po vrvi so pripravljena, po večini novi prusiki. Začelo se je mokro in votlo upajmo, da zima prinese še kaj snega in mraza.

Manjka še kar nekaj ledu.

Fulova rida skoraj povezana a zelooo tanka.

Ubogi lucifer. :)

Volilni paradoks

4. decembra 2011. 7.30. Zeleni čaj, časopis. Tema št. 1. oz. vprašanje, ki se podi po marsikateri glavi, in je prisotno v v debatah po ulicah, na televiziji, praktično povsod je volitve oz. koga voliti. Čas ko oglaševalskim agencijam posel cveti je mimo. Končno. Molk.Obrazi na plakatih, eni lepi, drug malo manj, so postali mora zaposleni v javnih, predvsem mestnih prevozih. Bitka, ki s(m)o jo spremljali, se je bila med ljudmi, ki naj bi našo državo skupaj vodili v prihodnosti. Danes bo te bitke konec in že se bodo začela sklepati navidezna prijateljstva, nastajati koalicija oz. opozicija. Tro oz. štiri peresna deteljica. Spet. In izbrali jo bomo oz. jo bodo prebivalci, državljani naše preljube dežele. Konec koncev je to tudi naša pravica in dolžnost. In, ko začnemo govoriti o pravicah in dolžnostih naletimo na paradoks, ki se je pojavil z nastankom države oz. republike. Lahko bi ga poimenovali "Volilni paradoks sodobne države, družbe". 

"Paradoks je navidez nasprotujoča si trditev ali presenetljiva situacija, ki nasprotuje intuiciji.

Paradoksi se pojavljajo v logiki, matematiki, fiziki, jezikoslovju in drugje." Wikipedija

Očitno z besedo "drugje" zajemamo tudi naš primer t.i. "volilnega paradoksa". 

Ustava Republike slovenije je bila sprejeta 23.12.1991. Je temeljni in najvišji državni akt. Vsebuje skupek pravnih norm, ki določajo temeljno ureditev države, zlasti politično ureditev, človekove pravice in temeljne svoboščine, načela za urejanje gospodarskih in socialnih razmerij... Demokratična ureditev po ustavi določa Slovenijo za državo vseh državljanov in državljank. tore oblast v Sloveniji pripada ljudstvu. A zgolj posredno. Zato govorimo o posredni demokarciji. Državljani prepustimo vodenje, upravljanje države svojemu predstavniku, ki ga izvolimo na neposrednih volitvah.  

Pravica oz. dolžnost vseh slovencev in slovenk je torej izbrati osebo, za katero smo prepiračni, da ima sposobnosti, vizijo za vodenje naše države. In paradoks nastopi, ko v roke dobimo volilni list, in na njem ne najdemo brata ali soseda, za katerega smo menenja, da je oseba z zgoraj naštetimi lastnostmi. Tako izgubimo v ustavi dodeljeno pravico, do izbire točno določene osebe, kateri bi bili pripravljeni zaupati vodenje države. Še vedno se lahko svobodno odločimo za kandidata na volilnem listku, torej obkrožimo nekoga iz v  naprej določene skupine. Izbirati moramo celo med kandidati, ki so že večkrat pokazali, da jim politika ne gre najbolj od rok. Hkrati z oddano glasovnico po ustavi posredno odgovarjamo za ravnanje naše izbrane osebe. Torej smo krivi v kolikor se odločimo oddati glasovnic, in smo krivi v kolikor je ne oddamo.

Ustavna pravica bi se sedaj verjetno lahko glasila: "Vsak državljan ima pravico oz. dolžnost, da v iz ozkega kroga ljudi izbere človeka, za katerega misli, da še ni imel možnosti pokazati svojih političnih "sposobnosti", oz. menimo da je najmanj nesposoben."

Tako smo dobili paradoks, ki ljudem, katerim kandidati na volilnih listkih ne ustrezajo, po ustavi hkrati zapoveduje in prepoveduje odhod na volišče.  

Torej smo krivi v kolikor se odločimo oddati glasovnic, in smo krivi v kolikor je ne oddamo.

Pravico in dolžnost je očino potegnilo na različna bregova. Morda ju je tja kdo potisnil.

Hočeš nočeš, po ustavi smo za stanje države krvi vsi.

Bodisi posredno, bodisi neposredno.

"Proti koncu in na novo"

Pa smo jo zajeli.
Eni s celim gojzarjem, drugi z obema cepinoma.
Na žalost pa se je za nekaj časa očitno tudi poslovila.
Kljub odjugi sem uspel preplezati, oz. prehoditi par lažjih slapov v Logarski dolini.
Blazinici v obdobju toplega vremena nestrpno pričakujejo skalo.
Cepini so se zadovoljili s skalo ob Savi.
Danes nekako ni inspiracije mogoče tudi zato, ker je vse skupaj že nekaj časa mimo.

 Kaskade

 Amotni slap

 Slap potepuhov - drugi skok

Slap potepuhov - zadnji skok

Lanež

Drhteča belina,
ujeta med črne rešetke
golih, otrplih dreves.

Začelo se je. Začel sem tudi jaz. In Alen. Napoved ni bila najbolj obetavna, zato sva se odločila, da oddideva v soboto pogledat razmere v Lanež. Kratke smeri za ogrevanje in pridobivanje občutka za skalo,led, sneg.
Zbudim se presenečen nad kratkostjo noči. Leno vstanem pojeva in že se voziva proti Črni. Ustaviva se pri Bukovniku in šok. Kopna stena. Nasploh zelo malo snega. Razočaranje je počasi kopnelo, ko sva po Bikovemu robu hodila proti steni.

 Ob prihodu  iz gozda na greben, sva občutila pikanje vetra po obrazu. Mrzlo je. Prispeva do vznožja Hojnikove poti, kjer se pripraviva na plezanja. Izbrala sva Šolsko smer. Ker je greben popolnoma kopen, se odločiva da bova plezala brez cepinov. Zapneva jih na pas in kmalu občutiva pekočo bolečino v dlaneh. Prstov sploh ne čutim več.Prvi raztežaj sva preplezala navezana, nato pa sva med borovci in po snežišču hitro prišla na rob stene. SONCE. Sestopiva do nahrbtnikov, popijeva malo čaja in se odločiva, da bova preplezala še našo grapo. Začetek po travicah in skali. Nato sledi malo snežišča in zopet skalni skok. Izplezava malo po skali malo po snegu. Od zgoraj so skoki izgledali bolj zahtevni kot se je kasneje izkazalo. Mraz je nekoliko popustil, midva pa sva se odločila, da se vrneva proti avtu.

Pri avtu srečava še tri plezalce, ki povejo, da so Veterne police dobro narejene in Durce smučljive.Odpraviva se proti soncu. Na Finsko.

Kolo življenja

Slečem si pulover, obujem premajhne neudobne čevlje.

Zavežem si še vezalke in tok ulici me odpelje v svoj svet. 

Prvič te držim za roko. Potna je. Toplina naju povezuje.

Končno zavijem na stransko ulico, kjer si nekoliko odpočijem.

Po gladki steni na koncu ugotovim, da je ulica slepa. 

Koliko je še do njene hiše? Vrnem se med množico. 

Majhni japonski turisti mi narekujejo pot. 

Ogledujem si obraze. 

Mnogi brezbrižno hitijo mimo, le tu in tam uzrem kakšen 

kratkotrajen nasmeh. 

Nekako mi uspe skreniti s poti. Nadiham se. 

Prvo obletnico imava. 

Stanovanje. 

Avto. 

Vprašanje časa. 

Okrogla gospa mi ponudi zavetje, počitek.

Bolečina v nogah mi pravi, da nimam več veliko časa. 

Previdno stopim na konec stopnice, tako da me zapečejo meča.

Naj pozvonim? 

Skupaj skleneva, da je čas. 

Vse se odvija zelo hitro. Srce mi razbija z nadzvočno hitrostjo. 

Pričakovanje me ubija. Nasmeji se mi še zadnji Japonec. 

Odprem vrata hiše. Očka sem. 

Zavriskam od veselja in dodam: 

»Kako dobra smer!«