On the road

"I read somewhere... how important it is in life not necessarily to be strong... but to feel strong. " 

C.M.

Ni vsak začetek dober. 

Ampak je začetek. 

Kaj sploh pomeni dobro?

Zadnji dnevi so minili hitro. Prehitro. Po gneči na cesti sva po pregovarjanju na letališču v Benetkah ujela najin let za Istambul. Narobna ura na gate 214 in slaba angleščina gospoda, ki preverja karte, sta bila razloga, da sva imela za ogled letališča v Istambulu 24 ur časa.  Končno sva poletela proti jugu črne celine. In glej ga zlomka. Kot se je izkazalo, sem imel jaz karto za Cape Town. Letalo najprej pristane v Johannesburgu, in nato odleti v Cape Town. Iz letala lahko izstopiš zgolj s karto za "Joberg". In tako me niso spustili z letala. Po pol urnem pregovarjanju smo končno ugotovili, da je napako storil nekdo na letališču v Turčiji in ne jaz. Prijazni temnopolti gospodični sta naju mimo vrste popeljale do carine in izhoda na letališču. 

In že sva zagledala Tino in Okija. Najina gostitelja v Jobergu. Čudovit stanovanjski kompleks se nahaja na varovanem območju, obkroža pa ga ograja z bodečo žico, pod električno napetostjo. Stopnja kriminala je v tej državi zelo visoka. Vse hiše so zagrajena in obdane z bodečo žico, veliko jih ima tudi električno ogrado in tablo z napisom "Armed Response". 

V Johannesburgu, domačini mu pravijo Joberg, živi okoli 8 milijonov prebivalcev. Visokih stavb tukaj ne vidiš. To je tudi razlog, da je premer mesta prek 100 km. Vožnja po levi in zanimiva križišča neveščemu vozniku lahko povzročijo nemalo preglavic.

Netipično za zimo, je prvi dan deževalo, zato smo se odpravili plezati na pokrito visoko steno. Majhna dvorana v lasti Evropejca. Plezanje je v JAR-u še dokaj nerazvito oz. dosti manj popularno kot pri nas. Vremenski pogoji jim sicer omogočajo plezanje skozi celo leto, a kljub temu je njihov plezalni razvoj dosti za tem, kot ga poznamo v Evropi. Glavni napredek so naredili predvsem plezalci z zahodnega sveta, ki tukaj živijo oz. so prišli sem zgolj na plezalni trip.

Sedaj se nahajava v mestu imenovanem Waterval boven. Plezalski hostel imenovan Rock'n rope je zbirališče plezalcev, ki prihajajo v to čudovito področje. V okolici mesta je preko 700 smeri. Večina športno plezalnih, dolgih do 3 raztežaje. Afriška rdeča skala je, kakor so nama razložili domačini, mešanica peščenjaka in granita. Stena imenovana God no! wall je najboljši sektor, ki jih Waterval boven ponuja. Visoka je do 60m in takšne smeri lahko plezaš v enem samem raztežaju. Plezanje je popolnoma drugačno kot pri nas. Veliko je streh, polic pravilnih oblik, dolgih gibov. Kot pove tudi vodniček ocene niso nič kaj počitniške.

Je pa plezanje dolgih smeri čudovito, saj se ti na koncu odpre pogled proti dolinam, ki se na koncu stekajo v eno. 

Afrika.

Lov na zeleno mambo

"Mama ne vekaj no! Človk se ne ubije prec k na skalo stop."

Vse se začne tam doli. Daleč.
Glava ti preprosto ne pusti, da bi umiril misli.
Daleč je. Daleč stran.
Rdeče jutro, ki ga prebudi temna senca, potikajoča se naokoli.
Vidim.
Hodim. 

V življenju obstajajo stvari, ki jih počnemo z užitkom. S časom se kar same, brez povabila naselijo v nas. Tempo, ki ga narekuje družba, je prehiter in monoton. Ko se ustaviš in pogledaš vase ugotoviš, da ne veš kdo si, kaj si. Zgolj človek, ki ga je čas preoblikoval v robota? Živjo bitje, ki se bori za obstoj sebe in svoje vrste? Ne veš. In že plavaš s tokom, ki ti je poznan. Rutina, ob kateri se ti noge ne zatikajo več v smeti, ki ležijo na tleh, ti postane lastna. Včasih potrebujemo zgolj trenutek, delček sekunde, da se zbudimo in sna. Svet je lep. Ljubim naravo. Obožujem tek. Končno. V istem trenutku ko vprašanje postane preveč kompleksno in bi potrebovali več časa, da najdemo odgovor, nanj pozabimo. A ključ je ravno v teh vprašanji. Ne vprašajte me za odgovor, kajti oblikovan je po moji meri, mojem mišljenju, moji nevednosti. Je res? 

Včasih pride čas, ko se kljub skupni stezi, naše poti ločijo.
A zgolj za nekaj časa. Koliko?
Nikoli ne vem.  Niti vi ne veste.

Mama Afrika. Zdaj sem tu, zdaj sem tam.

Makedonija

Dok Vardar grli polja zrelog zita

ponosna i gorda kao gorska ptica

pjesmom je svojom zemlja ta ocarala srca sva

i vino sa izvora njenih sad pijem ja.

Makedonija. Nekdaj bratje. In sestre. Ideje, ki so ostale neizživete.

Mi smo svojo idejo realizirali. Moj prvi »boulder trip«.  Sašo, Roki, Zorko in jaz. 

Bolj kot se je približeval odhod, manj  nas je bilo. 13 dni ostrega granita, pleskavic, dobrega vremena in rakije se je izteklo prehitro.  Po dolgi vožnji in kavici v Skopju, smo se pripeljali v kotlino kjer se nahaja mesto Prilep. Ob vselitvi v hišo smo spoznali še našega cimra za čas bivanja v Makedoniji, »norega rusa«, s katerim smo se odlično ujeli in skupaj preplezali veliko dobrih linij. Nove zgodbe. Stari alpinist in naš gostitelj Hristo, nam je razkazal mesto, in področja, kjer se nahaja ogromno kamenja. V veliko pomoč nam je bil tudi vodniček, ki ga je izdelala Katja. Dodajanje novih linij se bo verjetno nadaljevalo še kar nekaj časa.  V uvodnih dneh smo se privajali na skalo, plezanje brez vrvi, hrano in pijačo. Preplezali smo veliko starih linij in dodali nekaj novih. Po slabem tednu se nam je pridružila še ostala ekipa iz Slovenije. Skupaj smo obiskali še sektorje, v katerih pred tem še nismo bili. Ker smo bili vezani na čas, smo v petek zvečer,  na dan otvoritve Boulder festivala Prilep, odpeketali domov. Ščetke, krtače, škarje za obrezovanja drevja, žage in sekira so pripomočki, ki jih namesto pasu, kompletov in vrvi vzameš s sabo v Makedonijo.  Kot kaže bo Prilep kmalu postal stalna in vse večja postojanka plezalcev, ki bodo pohajkovali po Balkanu. 

 Glede na zasedbo, nam na poti ni bilo dolgčas.

 Končno Prilep!

 Za dobrodošlico, Welcom line 7A+

 Triopko 7B FA

 Balvani na Markovih Kulih.

 Binetu 7A FA Trinetu 6B FA

 Spoznavanje lokalnega prebivalstva. Takšnega in drugačnega :)

 Sašo je zbral pogum.

 Glavni lokalec. Hristo.

Rajko.

Gneča.

 Mooooočn.

Philippe

Zadnji dnevi raja.

Domov!

Zadnji dnevi raja

Mraz in sonce. Zimi je letos manjkala le še obleka. Po vikendih, ki sem jih preživel v Kranju na seminarju za inštruktorja športnega plezanja in dneh v kleti hale A, sta se končno našla še dva dneva, ki sem jih lahko izkoristil za plezanje slapov. Z Jakom se odpeljeva proti gorenjski. Plan Dolina belega potoka. Plezanje slapov, ki jih dnevno obišče več plezalcev nama ni preveč dišal, zato se odpeljeva še nekoliko naprej. Mimo Trbiža in Rablja prispeva v dolino Reklanico. Prvi pogled v dolino ne obeta nič kaj dobrega. A takoj ko se zapeljeva globlje v dolino več je ledu. Slapovi na desni in  levi strani. In tako kar na enkrat zagledava gmoto ledu na desni, sončni strani doline. WAU! Hitro prelistava Zimske vzpone. Slapu ne najdeva, tako kot tudi ostalih "100" slapov. Zaradi izpostavljenosti soncu se odločiva, da pod to gmoto ledu drugo jutro zgodaj pristopiva. V dolini pa kljub temu ne manjka strmih slapov, tako, da si po ogledu dveh pokončnih slapov na sončni strani doline, odločiva za plezanje na levi, senčni strani doline. Slap dolg približno 200m postreže z dvema 70m dolgima raztežajema ocene IV+. Poslikava še "najino odkritje" v večerni svetlobi in se odpeljeva domov. Ker mi radovednost ni dala miru, pokličem Aljaža in ga povprašam o tem slapu. Na presenečenje mi odgovori, da tega slapu ne pozna. Po poslanih slikah, se dogovoriva, da bova zjutraj najprej z Jakom vstopila v  slap, kasneje pa bosta v slap vstopila še Aljaž in soplezalec. Zjutraj se nekoliko kasneje kot sva planirala pripeljeva nazaj v dolino. Kmalu na dostopu pod slap z Jakom ugotoviva, da nama manjka ena čelada. Obrneva se in na parkirišču že srečava Tadeja in Aljaža. Ugotovimo, da imata s sabo odvečno čelado in skupaj se odpravimo pod slap. Zaradi južne izpostavljenosti je slap primerno plezati do 11 ure. Ker se je meni mudilo nazaj v lj služit kruh, in je ura prehitro tekla, s pogledi pospremiva plezalca do vrha, narediva nekaj fotografij in sestopiva do avta. Aljaž in Tadeja sta slap preplezala 15.02.2012 in podala oceno WI6. Še posebno nevaren je bil zadnji in hkrati najtežji raztežaj, saj je bil led odstopljen od skale in debel med 10 in 2 centimetroma. Zaenkrat še nismo dobili informacij ali gre za prvi vzpon ali je bil slap pred tem že preplezan.

Ledu v izobilju.

Brez dostopa.

 Ena izmed dolinic ledu.

 Strmi trakovi ledu. Žal pretoplo.

 Nekoliko že obupan Jaka :)

 WI  4+, 250m 

Dolina ponudi res dobre pogoje za tečaj lednega plezanja.

 Od blizu še bolj veličasten.

 Začetek drugega raztežaja.

 WI5+ 

"Hoja po jajcah." A.A.

Še bodo mrzle zime!