Zadnji dnevi raja

Mraz in sonce. Zimi je letos manjkala le še obleka. Po vikendih, ki sem jih preživel v Kranju na seminarju za inštruktorja športnega plezanja in dneh v kleti hale A, sta se končno našla še dva dneva, ki sem jih lahko izkoristil za plezanje slapov. Z Jakom se odpeljeva proti gorenjski. Plan Dolina belega potoka. Plezanje slapov, ki jih dnevno obišče več plezalcev nama ni preveč dišal, zato se odpeljeva še nekoliko naprej. Mimo Trbiža in Rablja prispeva v dolino Reklanico. Prvi pogled v dolino ne obeta nič kaj dobrega. A takoj ko se zapeljeva globlje v dolino več je ledu. Slapovi na desni in  levi strani. In tako kar na enkrat zagledava gmoto ledu na desni, sončni strani doline. WAU! Hitro prelistava Zimske vzpone. Slapu ne najdeva, tako kot tudi ostalih "100" slapov. Zaradi izpostavljenosti soncu se odločiva, da pod to gmoto ledu drugo jutro zgodaj pristopiva. V dolini pa kljub temu ne manjka strmih slapov, tako, da si po ogledu dveh pokončnih slapov na sončni strani doline, odločiva za plezanje na levi, senčni strani doline. Slap dolg približno 200m postreže z dvema 70m dolgima raztežajema ocene IV+. Poslikava še "najino odkritje" v večerni svetlobi in se odpeljeva domov. Ker mi radovednost ni dala miru, pokličem Aljaža in ga povprašam o tem slapu. Na presenečenje mi odgovori, da tega slapu ne pozna. Po poslanih slikah, se dogovoriva, da bova zjutraj najprej z Jakom vstopila v  slap, kasneje pa bosta v slap vstopila še Aljaž in soplezalec. Zjutraj se nekoliko kasneje kot sva planirala pripeljeva nazaj v dolino. Kmalu na dostopu pod slap z Jakom ugotoviva, da nama manjka ena čelada. Obrneva se in na parkirišču že srečava Tadeja in Aljaža. Ugotovimo, da imata s sabo odvečno čelado in skupaj se odpravimo pod slap. Zaradi južne izpostavljenosti je slap primerno plezati do 11 ure. Ker se je meni mudilo nazaj v lj služit kruh, in je ura prehitro tekla, s pogledi pospremiva plezalca do vrha, narediva nekaj fotografij in sestopiva do avta. Aljaž in Tadeja sta slap preplezala 15.02.2012 in podala oceno WI6. Še posebno nevaren je bil zadnji in hkrati najtežji raztežaj, saj je bil led odstopljen od skale in debel med 10 in 2 centimetroma. Zaenkrat še nismo dobili informacij ali gre za prvi vzpon ali je bil slap pred tem že preplezan.

Ledu v izobilju.

Brez dostopa.

 Ena izmed dolinic ledu.

 Strmi trakovi ledu. Žal pretoplo.

 Nekoliko že obupan Jaka :)

 WI  4+, 250m 

Dolina ponudi res dobre pogoje za tečaj lednega plezanja.

 Od blizu še bolj veličasten.

 Začetek drugega raztežaja.

 WI5+ 

"Hoja po jajcah." A.A.

Še bodo mrzle zime!

Super dan na Jezerskem

Z Jakom se počasi zbudiva, na hitro pojeva in že naju pred hišo čaka Alen. Manjka le še Primož in že se peljemo proti Kranju. Mrzlo jutro nas na Jezerskem pozdravi v rahlem mraku. Po 10 minutah hoje z Jakom zavijeva desno. Ko prispeva pod Snežnico prvi žarki že božajo pobočja Košute. Žreb določi, da prvi raztežaj dobim jaz. Trd led naklonine 80-90° dolg približno 40m. Od pikava še grapo in prispeva pod zadnji skok. Zadostna količina ledu in dobri "huki". Predhodnika sta raztežaj dobro očistila, zato sva po dveh urah in pol že na vrhu smeri. Sestopiva po vesinah na levi strani(gledano navzdol).

 Cesta nas pripelje pod snežišče.

 Kratek skok v grapi.

Malo mixa

Med sestopanje se odločiva, da je ostalo še nekaj energije in tako že hodiva pod slap Čedca. Med plezanjem sveče pred dnevi, smo opazili zaveso na levi strani. V spodnjem delu preplezava ledni skok in po snežišču(kloža)  prečiva levo pod zanimivo zaveso. Jaka pleza v prečko in med svečami. Voda za zaveso prihaja iz poči približno 30m pod vrhom stene. Jaka pred koncem ledu naredi sidrišče. Priplezam do njega, nato pa zaplezam proti vrhu stene. Po nekaj metrih tankega leda in snega pridemo do zajede, po kateri plezamo še približno 10-15m. Najtežji del je izstop iz zajede preko rahlega previsa v trd sneg. Po sneženem pobočju še 15m do roba stene. Skala je slaba, v zajede pa lahko varovanje uredimo z različnimi "frendi". Smeri nisva zasledila še nikjer, zato sva ji podala oceno WI3+/4, M4+.

 Primož in Alen v Čedci

 Zavesa

 Zanimivi prehodi

Izstop 

Skala je slaba, mestoma zelo krušljiva.

Plezala:  Joži Pavlič, Jaka Capuder
            -Snežnica WI5, M5 250m (3.ponovitev?)
            -(Čedna nečednica) WI 3-4, M4+ 130m (prv.?)
 

Čedca

4:45. Kaj se dogaja? Vstati bo treba. Pa saj še ni bilo budilke. Kljub trudu ,da bi zaspal za vsaj še pol ure, ostanem buden. Skuham si čaj, pripravim zajtrk. Jaka nekoliko zamuja, Matej pa je oddremal že drugo kitico v avtu. Dež, ki se je proti Kranju le še stopnjeval ni obetal nič dobrega. "Bomo pa šli na kšn pir", pravi Jaka. Na Jezerskem povsem druga slika. Na cesti 2centi snega in modro nebo. Zadeli smo še odcep in že hodimo proti slapu. Čedca. Mogočen slap, ki so se mu porušila tla pod nogami.

Žan iz velike družine Karničarjev mi je v pogovoru pred dnevi dejal, da je že kar nekaj ledu v tem slapu. Pobrskam po knjigi. VAU. To pa moramo it pogledat. Omenim še Aljažu, ki se že dan prej odpravi preverit kako stvari zares stojijo. Sporoči, da so razmere super in sveča stabilna. Ker je slap po podoru popolnoma drugačen se mu je spremenila tudi ocena. V spodnjem delu slapu, ki je nekoliko bolj položen, je bil led zelo trd. Tako kot Aljaž smo se strinjali z oceno okoli tretje stopnje težavnosti. V srednjem delu po položnem terenu, trdem snegu in ledu, pridemo pod izstopno svečo. Sveča po Aljaževi oceni dosega težavnosti zgornje pete stopnje. Jaka svečo pleza kot prvi, nato mu slediva še midva. Sestopimo po narobe strani in tako je lomastenje po ruševju neizogibno. Med sestopanjem opazimo še nekaj smeri, zaradi katerih se bomo že v kratkem vrnili nazaj.

Veliko ledu v spodnjem delu.

Sveča od spodaj.

Tudi Jaka se smeji ko ga je strah :)

Čedca WI 5+/2-3 100m
Plezali: Matej Mučič, Jaka Capuder, Joži Pavlič

Prvi led

Po dolgem pregovarjanju, led je leda ni, sem se odločil, da  skočim pogledat kako kaj stojijo zadeve okoli Vršiča. Zjutraj me prebudi budilka. Po dolgem času vstanem pred sedmo. Kar nekoliko čuden občutek. Pač plezanje pozimi. V Tržiču poberem še Nejca in počasi se pripeljeva v Kranjsko goro. Že od daleč je opaziti, da pretirane količine ledu še ni. Pravzaprav sem ob pogledu na Prednjo glavo dvomil, da bova danes sploh kaj plezala. Hitro ugotoviva, da je edini povezan Drugi slap, ki so ga plezali že pred dnevi. Mestoma tanek in moker led je sledil skozi cel slap. Sidrišča za spust po vrvi so pripravljena, po večini novi prusiki. Začelo se je mokro in votlo upajmo, da zima prinese še kaj snega in mraza.

Manjka še kar nekaj ledu.

Fulova rida skoraj povezana a zelooo tanka.

Ubogi lucifer. :)

Volilni paradoks

4. decembra 2011. 7.30. Zeleni čaj, časopis. Tema št. 1. oz. vprašanje, ki se podi po marsikateri glavi, in je prisotno v v debatah po ulicah, na televiziji, praktično povsod je volitve oz. koga voliti. Čas ko oglaševalskim agencijam posel cveti je mimo. Končno. Molk.Obrazi na plakatih, eni lepi, drug malo manj, so postali mora zaposleni v javnih, predvsem mestnih prevozih. Bitka, ki s(m)o jo spremljali, se je bila med ljudmi, ki naj bi našo državo skupaj vodili v prihodnosti. Danes bo te bitke konec in že se bodo začela sklepati navidezna prijateljstva, nastajati koalicija oz. opozicija. Tro oz. štiri peresna deteljica. Spet. In izbrali jo bomo oz. jo bodo prebivalci, državljani naše preljube dežele. Konec koncev je to tudi naša pravica in dolžnost. In, ko začnemo govoriti o pravicah in dolžnostih naletimo na paradoks, ki se je pojavil z nastankom države oz. republike. Lahko bi ga poimenovali "Volilni paradoks sodobne države, družbe". 

"Paradoks je navidez nasprotujoča si trditev ali presenetljiva situacija, ki nasprotuje intuiciji.

Paradoksi se pojavljajo v logiki, matematiki, fiziki, jezikoslovju in drugje." Wikipedija

Očitno z besedo "drugje" zajemamo tudi naš primer t.i. "volilnega paradoksa". 

Ustava Republike slovenije je bila sprejeta 23.12.1991. Je temeljni in najvišji državni akt. Vsebuje skupek pravnih norm, ki določajo temeljno ureditev države, zlasti politično ureditev, človekove pravice in temeljne svoboščine, načela za urejanje gospodarskih in socialnih razmerij... Demokratična ureditev po ustavi določa Slovenijo za državo vseh državljanov in državljank. tore oblast v Sloveniji pripada ljudstvu. A zgolj posredno. Zato govorimo o posredni demokarciji. Državljani prepustimo vodenje, upravljanje države svojemu predstavniku, ki ga izvolimo na neposrednih volitvah.  

Pravica oz. dolžnost vseh slovencev in slovenk je torej izbrati osebo, za katero smo prepiračni, da ima sposobnosti, vizijo za vodenje naše države. In paradoks nastopi, ko v roke dobimo volilni list, in na njem ne najdemo brata ali soseda, za katerega smo menenja, da je oseba z zgoraj naštetimi lastnostmi. Tako izgubimo v ustavi dodeljeno pravico, do izbire točno določene osebe, kateri bi bili pripravljeni zaupati vodenje države. Še vedno se lahko svobodno odločimo za kandidata na volilnem listku, torej obkrožimo nekoga iz v  naprej določene skupine. Izbirati moramo celo med kandidati, ki so že večkrat pokazali, da jim politika ne gre najbolj od rok. Hkrati z oddano glasovnico po ustavi posredno odgovarjamo za ravnanje naše izbrane osebe. Torej smo krivi v kolikor se odločimo oddati glasovnic, in smo krivi v kolikor je ne oddamo.

Ustavna pravica bi se sedaj verjetno lahko glasila: "Vsak državljan ima pravico oz. dolžnost, da v iz ozkega kroga ljudi izbere človeka, za katerega misli, da še ni imel možnosti pokazati svojih političnih "sposobnosti", oz. menimo da je najmanj nesposoben."

Tako smo dobili paradoks, ki ljudem, katerim kandidati na volilnih listkih ne ustrezajo, po ustavi hkrati zapoveduje in prepoveduje odhod na volišče.  

Torej smo krivi v kolikor se odločimo oddati glasovnic, in smo krivi v kolikor je ne oddamo.

Pravico in dolžnost je očino potegnilo na različna bregova. Morda ju je tja kdo potisnil.

Hočeš nočeš, po ustavi smo za stanje države krvi vsi.

Bodisi posredno, bodisi neposredno.

"Proti koncu in na novo"

Pa smo jo zajeli.
Eni s celim gojzarjem, drugi z obema cepinoma.
Na žalost pa se je za nekaj časa očitno tudi poslovila.
Kljub odjugi sem uspel preplezati, oz. prehoditi par lažjih slapov v Logarski dolini.
Blazinici v obdobju toplega vremena nestrpno pričakujejo skalo.
Cepini so se zadovoljili s skalo ob Savi.
Danes nekako ni inspiracije mogoče tudi zato, ker je vse skupaj že nekaj časa mimo.

 Kaskade

 Amotni slap

 Slap potepuhov - drugi skok

Slap potepuhov - zadnji skok

Lanež

Drhteča belina,
ujeta med črne rešetke
golih, otrplih dreves.

Začelo se je. Začel sem tudi jaz. In Alen. Napoved ni bila najbolj obetavna, zato sva se odločila, da oddideva v soboto pogledat razmere v Lanež. Kratke smeri za ogrevanje in pridobivanje občutka za skalo,led, sneg.
Zbudim se presenečen nad kratkostjo noči. Leno vstanem pojeva in že se voziva proti Črni. Ustaviva se pri Bukovniku in šok. Kopna stena. Nasploh zelo malo snega. Razočaranje je počasi kopnelo, ko sva po Bikovemu robu hodila proti steni.

 Ob prihodu  iz gozda na greben, sva občutila pikanje vetra po obrazu. Mrzlo je. Prispeva do vznožja Hojnikove poti, kjer se pripraviva na plezanja. Izbrala sva Šolsko smer. Ker je greben popolnoma kopen, se odločiva da bova plezala brez cepinov. Zapneva jih na pas in kmalu občutiva pekočo bolečino v dlaneh. Prstov sploh ne čutim več.Prvi raztežaj sva preplezala navezana, nato pa sva med borovci in po snežišču hitro prišla na rob stene. SONCE. Sestopiva do nahrbtnikov, popijeva malo čaja in se odločiva, da bova preplezala še našo grapo. Začetek po travicah in skali. Nato sledi malo snežišča in zopet skalni skok. Izplezava malo po skali malo po snegu. Od zgoraj so skoki izgledali bolj zahtevni kot se je kasneje izkazalo. Mraz je nekoliko popustil, midva pa sva se odločila, da se vrneva proti avtu.

Pri avtu srečava še tri plezalce, ki povejo, da so Veterne police dobro narejene in Durce smučljive.Odpraviva se proti soncu. Na Finsko.