Norčki

Prejšnji teden sva z Lukom odšla v Šite. Norčki so bili cilj. Lukov. Ko sva stopila iz avta nama je bilo jasno, da bo dan zelo vroč. Ko sva prišla iz gozda, sva bila v to tudi prepričana. Še dobro, da je stena orientirana na sever sva si rekla. Kmalu pa sva ugotovila da bo tudi v steni zelo vroče. Vstopiva po dveh raztežajih, ki sva ju že lani preplezala skupaj (smer JLA). Nato se norčki odcepijo v levo. Čudoviti raztežaji z odlično skalo si sledijo eden za drugim. Če 200m na tlemi nebi bilo mogočne strehe bi bila to zagotovo ena izmed bolj plezanih smeri pri nas. Po petih raztežajih uživaške plezarije prideva pod streho. Oba sva obnemela. Sam sem bil navdušen nad to gmoto skal nad mojo glavo. Luka se hitro loti smeri. Že po nekaj gibih je postalo očitno, da bo potrebno smer naštudirati. Po utrudljivem študiranju gibov se luka odloči še za en poizkus. Po nekaj metrih je uvidel,da je noga postavljena nekoliko preveč v desno. Padec. Ponovil je še vse gibe do vrha, pobral komplete in že sva zopet skupaj stala na varovališču. Sledili so še trije spusti do dna, vreme pa se je hitro slabšalo. Po 10 minutah sestopa se je ulilo. Ko so spustila še drevesa sva se odločila za brezupen tek proti avtu. Mokra kot miši se ustaviva pri koči. Oskrbnica naju z nasmehom pozdravi. "Malo pa sta mokra!". Dež pa še kar ni ponehal. Iz avta sva opazila moker lesk sten. Po premislek sva se odločila za odhod domov, Luka pa je sklenil, da se vrne že v prihodnjih dneh, da ne pozabi preveč gibov.
Vrnil se je v soboto z Davidom in uspešno preplezal smer.

V prihodnjih dneh je sledilo še frikanje po okoliških plezališčih, in tako sem dobil projekt za poletje oz. prihodnje dni. Raz tančic na Čreti z oceno med 7b in 7b+. Sam občutka za ocene te stopnje še nimam tako, da diskutiranje o oceni prepustil drugim.

V Čolnišču sem preplezal smer Magisterij z oceno 7b. Moje subjektivno mnenje je, da je smer nekoliko lažja a še vedno sem se pošteno namučil, da sem jo preplezal.

Začel sem tudi delati v Velenju, višinci seveda, tako, da bo plezanje tudi v naslednjem mesecu, z izjemami vikendov, skoncentrirano na okoliška plezališča. Težkih smeri je preveč za ta mesec.

Zadnji dnevi raja

Tvoj tek je živ in je lehak,
kot hod deklet s planin...

Tolmin je mimo. 1. del je tekel počasi, 2. del pa so aktivnosti, ki so si sledile druga za drugo, naredile zelo zanimiv. Kajak, rolanje, kolesarski izlet, orientacija in plezanje! Škoda le, da se plezanje ni odvijalo v naravni steni, saj so pogoji okoli Tolimna za takšne zadeve idealni.

Izkušnje iz pedagoškega procesa bi naj odnesel iz 1. dela. Predavanje vedno istih stvari... Najbrž.

Končno malo oddiha je prinesel Krk. Baška. Z Majo sva si za težko pričakovano morje izbrala krk. Morje, plezališča. V kampu sva srečala še "soferajnovca" Klemena z družino, in hitro smo se domenili za plezanje. Drugi dan sva plezala v plezališču Bunculuka. 10 smeri. Preplezala sva 4 smeri, nato pa naju je ujela tema. Smeri so krajše nekje do 12m. Skala je specifična, na določenih deli nekoliko drobljiva, ampak ni sile. Tretji dan smo odšli skupaj s Klemenom plezati v Porta Furtuno. Plezališče z okoli 40 smermi, pakleniško skalo in smermi dolgimi do 30m. Po dveh smereh je začelo deževati. Popoldanska nevihta. Konec plezanja. Naslednji dan burja in vožnja domov.

Bunculuka

Lažje smeri v plezališču Porta Furtuna.

Ostane mi še 10 dni. 19. začnemo delati v Velenju. Vikendi bodo v naslednjih tednih zelo dobrodošli!

Izpitni roki 2

Mesečnik?

Po povratku iz Paklenice, kjer smo bili na taboru s Fakulteto za šport je sledilo obdobje izpitov. Nekoliko plezarije manj. Zaradi padca pri spustu v Pakli sem pribižno 10 dni namenil počitku. Na taboru smo preplezali naslednje smeri: Centralni kamine, Pips, Bračno smer, Šaleško in za konec s prof. Leskovškom še Brid za mali čekič(A0). Škoda, ker se je končalo kot se je. Manjkal je vozel na koncu, par metrov odrezana vrv... Večer sem končal na urgenci, a se je vse srečno izteklo. Modrica na hrbtu. Najmanj, kar je bilo možno.

Po dobrem tednu počitka, smo se z Majo in Aljažem odpravili v Podljubelj pogledat balvane. Problemov kolikor hočeš.

Z Majo sva plezala še v Križevski vasi, ter večkrat prečko na Perovem. Učenje gibanja in pridobivanje kondicije?

Na čreti sem medtem preplezal 3 nove smeri, tako da mi sedaj ostaneta še 2. Pretiravanje z ocenami sem izkusil v smereh ocenjenih z 7b. Obe smeri bi ocenil z max. 7a, s čimer se strinja večina plezalcev, ki so ti dve smeri preplezali.

10. junija sva z Matejem iz Bistrice odšla proti Korošici. Preplezala sva Kamniško smer, najine ocene najtežjih raztežajev VII in VII-, in Levo smer v Dedcu, ki pa razen nekaj metrov, ni prveč navdušila. Po neljubem dogodku na koči sem odšel v dolino, Matej pa je prespal na Petkovih njivah in drugi dan preplezal še dve smeri.

Sledila sta dva izpita in težko pričakovan Majin zagovor diplome.
V teh dneh sem plezal prečko na Čreto. Sestavil sem dva bolderja( 6A+ in 6B/B+) in poskusil prečko katere smerska ocena bi bila okol 7b+.
Celo prečko sem preplezal v 3 delih. Projekt za poletje.

Sedaj je zamočilo vreme.

V petek se odpravljam na tabor v Tolmin in to za kar 9 dni. Najprej bom sodeloval kot usmerjevalec športnega plezanaj na delavnici plezanja, nato pa še kot redni študent.
Mislim, da mi ni treba preveč poudariti, da bi te dni raje preživel v gorah oz. plezališčih. Ko bi vsaj hitro minilo...

Prazniki

»I read somewhere... how important it is in life not necessarily to be strong..... 
but to feel strong.« Alexander Supertramp

Končno sobota. Maja spakira še zadnje cune in Via Istra. In to z »najino Superkripo«. Na meji ni gneče. Nepričakovano. Bližje kot sva Rovinju manj je upanja na suho skalo. Nemočno se po mokrih cestah odpeljeva mimo izvoza za Rovinj. »Danes vsaj gneče  ne bi bilo«, si mislim. Poskušava najti Vinkuran, da bi nama bilo delo naslednji dan olajšano. Brez uspeha. Nekaj časa se voziva po Puli. Zanašanje na moj spomin ni obrodilo sadov. Končno mi v glavi naredi »KLIK«. »Tu bi morala zaviti desno«. Nekaj minut za tem že lepo sediva v stanovanju prijateljev. Iz kuhinje lepo diši. Hotelska postrežba. Po poznem kosilo z Majo skleneva, da je čas za sprehod po mestu. Pivce ali tri se lepo priležejo. 

 

Jutri se obeta lepo vreme. In glej ga zlomka. Toplo in pretežno oblačno. Zapeljeva proti Rovinju. Kratke smeri in gneča. Večina Slovenci, nekaj Italijanov, Čehov… Skala naju ni preveč navdušila. Ker sem se odločil plezati smeri na pogled, je bila najtežja smer ocenjena z 6c. Najprej sem mislil da plezam 6a. »To ne bo to« sem si rekel po prvih petih metrih. Gib pred koncem težav obvisim. Splezam do konca, nato pa ponovim še enkrat vse gibe in že sem na vrhu. Pošteno sem se namučil. Za konec še uživaška smer po kapnikih in poležavanje na plaži. Končno kotiček za naju. Za konec dneva še sveži šparglejni s testeninami. Jutri Vinkuran.

Po napotkih najinega gostitelja hitro najdeva kamnolom v Vinkuranu, ki je sedaj namenjen plezalcem. Veličasten pogled se odpre že takoj na začetku. Popolno navdušenje. Pogled na areno, ki bo danes namenjena le nama. Sonce se močno upre v moj hrbet, ki hitro postane rdeč. V previsnem delu splezam smer z oceno 6b+. Ena izmed lepših smeri, ki sej jih do sedaj splezal. Super previs, dobri grifi. Nato pa popolno razočaranje v prašnem, krušljivem kaminu. Smer, ki je ne privoščim niti najhujšemu sovražniku.  Za konec pa še smer po umetnih, umazanih luknjicah.  Kljub vsemu sem od tukaj odšel z željo, da bi se v bližnji prihodnosti zopet vrnil sem.

In ostane nama še zadnji dan. Posloviva se in zahvaliva najinima gostiteljema za »all inclusive« pogostitev. Odpeljeva se še proti Maji najljubšemu plezališču. Limski kanal. Počasi tudi meni prirašča k srcu. Lep ambient in smeri,  ki mi očitno ležijo. Zopet narobe pogledam v vodniček. Namesto 5c splezam 6a+, ki ni všeč ne meni niti Maji. Splezava še 2 smeri, nato pa se odločim splezati Čikalo dance (7a). Po detajlu z »One finger pocketom« smer ponudi z uživaško plezarijo. Za konec se prestaviva še v B sektor, splezava 3 smeri in počasi se odpeljeva domov.

Utrujenost se je pokazala šele dan po povratku. Pekoče blazinice, utrujene mišice. Počijem še en dan in nato že Logarska. Z Dugijem se odločiva spelzati par smeri v Klemenči peči. Najprej preplezava Snorkija in Sartija, za konec pa še Sivega volka. Zaradi enojne vrvi abzajlava po desni strani peči. V goščavi pustiva 2 prusika. Po dolgem času zopet na odsek.

Kako se je prilegla postelja.

Odgovor

Zadnjih nekaj tednov je minilo izredno hitro. Od stvari, ki so se vmes dogajale seveda najbolj pomnim vikende. Vsak je bil začinjen s svojo zgodbo. Limski kanal, Napoleonica, Dvigrad, Čreta in Dolžanova soteska so bile destinacije, kjer sem plezal zadnje tedne. Preplezal sem nekaj lepih smeri, uspela mi je tudi smer Šimije Šimije s prvotno oceno 7a na pogled v Limskem kanalu.  Končno sem splezal tudi smer Ne podirajte mojih kostanjev 7a na Čreti, v katero sem se prvič podal zadnji plezalski dan lansko leto. Tako sem zožil seznam smeri, ki jih še nisem splezal v tem na novo nastajajočem plezališču na 5 smeri. Upam, da se seznam v kratkem času še zoži.

Večina ljudi me sprašuje zakaj ne grem plezati v Črni kal, Osp in tudi Kotečnik sedaj, ko je že nekaj časa suh. Vsak dobi isti odgovor. Med tednom so zaradi študija ta plezališča nažalost predaleč. V poštev pridejo le plezališča okoli Ljubljane, za katera je potrebno manj bencina in časa. Sedaj, ko se prestavi ura pa bo zgodba že nekoliko drugačna.

In zakaj ne grem tja plezat med vikendom? Enostavno zato, ker želim v plezanju uživati oz. le plezati v miru. Tako pa kričanje sem ter tja in vse povprek nekako ni po mojem okusu.

V sredo pa sva se z Majo odpeljala plezati v "Dolžanko" kjer sta nama par nasvetov kako kaj splezati podala "lokalna patriota" Aljaž in Klemen. Ta dan sem tudi ugotovil, da bo precej še potrebno narediti na vzdržljivosti. Vsekakor sem po koncu zime močnejši kot jeseni, a manjše stence v Ljubljani na žalost ne omogočijo kakovostnega treninga vzdržljivosti.
Vsaj tiste, ki se meni zdijo cenovno sprejemljive.
Ampak z vsakim dnevom v plezališču ali treningu na umetni stenci se bo tudi to, zaenkrat šibko področje, popravilo na bolje.

Končno pa sem prejšnji vikend splezal tudi prvo več raztežajno smer. Z Rokom Šeškotom sva po njegovem padcu, ki se je končal super srečno, splezala Frikota 6a+ 120m. Oba sva se strinjala, da sva preplezala super smer. Hkrati sva pridobila oz. obnovila nekoliko občutka za plezanje dlaših smeri in pa tudi opozorilo, da je potrebno dobro pretehtati vsak najin naslednji gib. To pa je bila ta dan tudi edina smer, saj je Rok čutil posledice padca in tako sva se le še ustavila v Podmornici na pir, in nato domov.  Upam, da se kmalu spet vrneva sem in dokončava, kar sva si za ta dan zadala.  

Del stene, kjer so navrtane Friko, Mrtvaški pajek in Rumena Puščica.

 Lažji del peči.

 Pripomoček za zategovanje odvitih matic.

Bliža se Velika noč in to pomeni 3 dni proste dni.
Spodbudno.

Odgovor

http://jozipavlic.blogspot.com/2010/03/odgovor.html

Izpitno obdobje

Stvari se v tem obdobju nekako niso poklopile. Dvakrat v hribih, dvakrat v plezališču. Je učenje prineslo napredek? Prej bi se strinjal, da je napredek prineslo plezanje na stencah.

23. 1. sva se z Majo odpravila v Napoleonico. Gneča na parkirišču je nakazala, da je v sektorjih pod cesto veliko ljudi, zato sva se odločila plezati ob cesti. Ker nisva imela vodnička sva se lotila smeri, ki so se nama zdele primerne. Na koncu se je izkazalo, da 5c le ni bila 5c temveč 6b+. Preplezala sva nekaj lažjih smeri in se kmalu odpravila domov, saj nama plezanje v mrzlem vetru ni več dišalo. Nekoliko občutka za skalo se je izgubilo, vendar sem bil kljub le nekaj smerem vesel, da sem končno spet prijel za naravni oprimek.

 

 

Počasi svetloba dobiva rdečkasto barvo.

8.2. ali dela prost dan v spomin našemu Prešernu, je ponudil priložnost za plezanje na primorskem. Čisto po naklučju smo se s Sašotom in Tino dobili v Kopru, nato pa smo se odpeljali naprej proti Limskemu kanalu. Lep sončen dan, z rahlim vetrom na trenutke, je pustil posledice. Prehlad, nič slapov do konca tedna. Sem pa zato vesel dejstva, da sem čez zimo pridobil na moči. Smer Microtac 7a+/b (7a+) mi ni naredila prevelikih težav. Seveda sem se potrudil po svojih najboljših močeh, a sem pričakoval težje delo. Sedaj je potrebno pridobiti še nekoliko kondicije, obnoviti blazinice in pripravljeni bomo na daljši dan, ki pomeni tudi več smeri.

 

Maja v zelo tečni smei 5a (5c/6a)

Sašo proti vrhu ene od zadnjih smeri.

Čeprav se bo zima počasi prelomila šele v drugo polovico, jaz že komaj čakam pomlad. Najprej še nekaj slapov in grap, nato pa se nam zopet obetajo pekoče blazinice.